Ob vsem tem se mi je utrnilo vprašanje (naj mi mladi prosim to oprostijo), kako bi bil videti standard države Slovenije, če bi se upokojenci nenadoma uprli in odrekli stanovanjsko pravico otrokom, ki zdaj živijo z njimi, v njihovih hišah in stanovanjih. Koliko tisoč mladih bi bilo nenadoma brez strehe nad glavo? In kako bi bilo, ko bi odrekli pomoč pri varstvu vnukov? Mnogi lahko brezskrbno odidejo na delo, ker jih varujeta ali pa v vrtec in šolo pospremita upokojenca, dedek in babica. In koliko stresa je prihranjenega, ko se brezobzirni delodajalec nenadoma spomni, da se bo delovnik potegnil v večer. Le kdo bo šel po otroke? Se ve. Tu sta upokojenca, dedek in babica.
In kako še bolj žalosten in brezizhoden bi bil dan mladih, brezposelnih, če jim ne bi upokojenci ponudili vsaj malo denarne pomoči. Samo tri mesece takšnega »štrajka« upokojencev bi pokazalo, da je ves ta standard, ki si ga že vsa leta lažno pripisuje oblast, njihova last. Država bi se znašla v pravem kolapsu, konec bi bilo sijaja njenih Potemkinovih vasi.
Ne, res ni spodobno, kar so počele vse dosedanje vlade, in grenko je spoznanje, da je tudi ta ohranila povsem enako zaničljiv in nespodoben odnos. Toliko upov smo vlagali vanjo, pa se je vse razblinilo v letu dni. Zdaj ostaja le še upanje, da bodo upokojenci, ko bo prekoračen Rubikon, končno začeli delovati in razmišljati stanovsko in ne strankarsko, in bodo ne prosili, pač pa zahtevali svoje pravice.
Morda res nismo pomembni, a nas je veliko in silna bi bila naša moč, če bi znali strniti svoje vrste. Zdaj vidimo in vemo, da se vse predvolilne obljube v trenutku razblinijo. DeSUS je povsem brez pokončnosti in zavzetosti za odpravo krivic. Nihče nam ne bo pomagal, če si ne bomo sami. Verjamem, da si prej ali slej bomo.
Mira Kofler, Škofja Loka
