Ni ravno vsak dan, da učitelj sredi Maribora igra svojemu učencu na čast. Ampak Robert Novak Flik mu je. S skupino Mi2. Tim Gajser je tako doživel enega najbolj, če ne kar najbolj glas(b)en sprejem.
Trikratni svetovni prvak v motokrosu. Drugič v prestižnem, elitnem tekmovanju MXGP. Pa je pred tem na novinarski konferenci pred sprejemom na Trgu svobode spet padlo vprašanje. Tisto. Ponavljajoče se vsakdanje. Kdaj bo opravil izpit A-kategorije za motor? »Do zdaj nisem čutil potrebe, ni me vleklo, ampak zdaj pa se s Špelo počasi pogovarjava tudi o tem,« se je danes zasmejal Gajser. Še dobro, da je v pravem trenutku začutil in našel svojo šampionsko formo. Čeprav dve dirki pred koncem letošnje sezone MXGP še ni konec, sledi pa še pokal narodov, je danes slavil z glasnimi navijači. »Nimam besed, kaj vse delajo naši navijači. Vsakemu posebej sem hvaležen, da si vzame toliko časa, energije in ne nazadnje denarja, da me pride podpirat na tekme.«
Sezona kot iz sanj
Rdeča preproga, glasna himnična glasba in kopica tistih, ki so šli prejšnji konec tedna v Imolo, ker so verjeli, da bo Gajser že tam, krepko pred koncem sezone prišel do naslova svetovnega prvaka. »Sezona kot iz sanj, boljše si skoraj ne bi mogel želeti, skoraj na vsaki tekmi sem stal na stopničkah, le ene so se mi izmuznile,« ponavlja Gajser. Počasi prihaja za njim sezona, v kateri je po treh letih, po težki poškodbi in nato menjavi v ekipi spet osvojil naslov. Sicer pa je večino večera pred tekmo v Imoli prejšnji konec tedna, ko je osvojil naslov, tako in tako prebedel. Veliko je tuhtal. »Že v pripravljalnem obdobju sem naredil ogromno sprememb. Treningi so potekali dobro, ostal sem zdrav čez zimo. To je bilo ključno.«
Ampak pred velikim uspehom so bile tudi težke odločitve. Najbolj tista, da je šel na svojo pot, poskusil brez očeta Bogomirja Gajserja, ki je bil prej njegov trener. »Lani sva sedla in se tako odločila, sam pri sebi sem čutil, da potrebujem spremembo, ker nisem več užival, nisem bil vesel.« Ampak oče seveda še pride gledat, kako »se pelje« sin. »Na treninge me pride kdaj pa kdaj pogledat, tu in tam da tudi kakšen nasvet. Letos je bil v živo na treh tekmah, na druge sem hodil sam z dekletom. Letos je bilo zelo fino, na tekmah sem bil sproščen.« Tudi zato, ker se, vsaj upa, ni veliko spremenil. »Starejši sem, imam malo več izkušenj, ampak ostajam isti. Dekle je vselej ob meni, brat Nejc je glavni mehanik, vesel sem, da imam take ljudi okoli sebe.«
Ostaja v Evropi, komaj čaka pokal narodov
Serijski zmagovalec, ki je letos nastopil na šestnajstih tekmah in kar devetkrat zmagal – od tega sedemkrat zapored – težko primerja prvi naslov v MXGP leta 2016 z letošnjim. »Nehvaležno je primerjati naslove, vsak ima svojo težo, za vsak naslov je treba garati.« Dilem o tem, kje bo dirkal prihodnje leto, ni. Še vedno za Hondo, še vedno v Evropi. »Ostajam v Evropi, ostajam v MXGP, konkurenca bo še močnejša kot letos.«
Pa čuti, da je dvignil zanimanje za motokros – štirideset let po tistem, ko je Marjan Avbelj osvojil prvo slovensko točko? »Zanimanje za motokros se, odkar sem prvič postal prvak, vsako leto veča, zdaj pa še bolj. Na tekmah državnega prvenstva vidimo polne 'rampe' in mislim, da je to samo pozitivno za naš šport in da bo v prihodnje še rasel.«
Zato se ni zaman danes v Mariboru navijačem zahvaljeval, ker podpirajo ne le njega, ampak vse slovenske dirkače. »To nam vliva novih moči in samozavesti, da bomo tudi v prihodnje dosegali odmevne rezultate na mednarodnem prizorišču.« Priložnost bo že čez mesec dni, ko bo v nizozemskem Assnu pokal narodov. »V čast mi je, da lahko zastopam slovenske barve, lani se ga nismo udeležili zaradi moje poškodbe, letos se vračamo in mislim, da imamo vrhunsko ekipo. To so olimpijske igre v našem športu, le tri voznike iz države doleti ta čast in upam, da naredimo vrhunski rezultat.«
