Eden najuglednejših slovenskih literarnih ustvarjalcev Boris Pahor (1913) se ob svojem življenjskem jubileju zdaj že skoraj tradicionalno oglasi tudi v Ljubljani, na srečanju, ki ga vsakič pripravita Mladinska knjiga in Cankarjeva založba, ki sta izdali mnogo njegovih proznih in esejističnih del. Domače in tuje bralstvo ga najbolj pozna po kultnem romanu Nekropola (1967), kjer je popisal lastno taboriščno izkušnjo. Pahor tako ni le zamejski in ne le slovenski avtor, temveč pisatelj svetovnega kova. »Pa tudi živi pričevalec zgodovine, ki opozarja na poti in stranpoti 20. stoletja, da jih ne bi ponavljali tudi v 21.,« se je včeraj piscu poklonil tudi kulturni minister Zoran Poznič.
Uspeh v Franciji
»Brez Evgena Bavčarja mojega uspeha ne bi bilo,« se je ob tej priložnosti slovensko-francoskemu filozofu in fotografu, ki je sedel med obilno publiko, zahvalil Boris Pahor. Bavčar je namreč poskrbel za izid prevoda Nekropole v francoščini, kjer je to delo doživelo izjemen sprejem. Spominja se štiri strani dolgih člankov v Le Mondu in Le Figraroju, šele nato ga je sprejela Italija, Slovenija je sledila še pozneje.
»Res sem bil romar med sencami, ko sem se mnogo let pozneje vračal nazaj v taborišča. Tako so potem Francozi poimenovali to mojo knjigo,« je bil zgovoren pričevalec Pahor. Spominja se mnogih tedanjih podrobnosti. »Še danes se imam za državljana taborišča,« je dodal.
Gradil republiko svobode
Peter Kovačič Peršin, eden Pahorjevih najožjih sodelavcev pri reviji Zaliv, v kateri so leta 1975 objavili prelomni intervju z Edvardom Kocbekom o pokolu domobrancev po drugi svetovni vojni, je izpostavil dva bistvena elementa Pahorjevega delovanja. »Prvi je njegova privrženost boju proti različnim ideologijam in totalitarizmom, ves čas je gradil republiko svobode. Druga je njegovo neprecenljivo literarno in publicistično delo; njegova Nekropola in druga dela so svetovna klasika. Skoznje se vselej vije rdeča nit – njegova ljubezen do maternega jezika. Je apostol slovenstva v okolju, ki mu je še danes nenaklonjeno. To zavest svobode je začel graditi tudi v matičnem narodu.«
»France Bernik je nekoč rekel, da sem si kot samostojni človek sam ustvaril slovenščino, čeprav sem imel v osnovni šoli le štiri leta slovenskega jezika,« je ob tem komentiral pisatelj. »Tudi Šarca sem opozoril, da se morajo otroci v licejih učiti zvestobe slovenski kulturi in slovenstvu. Če ne bomo nacionalno zavedni, nas ne bo več. Govoriti, da ima slovenščina v Trstu neko prednost, je še vedno greh. Kmalu nas bo prehitela kitajščina,« je sklenil dobro razpoloženi Pahor in šaljivo dodal, da je starega človeka pač pametno poslušati.
