Srbski predsednik Aleksandar Vučić je vnovič sprožil jezne odzive na Hrvaškem, tokrat z izjavo, da je po nedavnih dveh napadih na hrvaške Srbe v Kninu zaradi ogleda nogometne tekme Crvene zvezde razumljivo, da so se pred 30 leti uprli »hrvaškem režimu«, in da je tudi razumljivo, da »pregnani Srbi iz Hrvaške še zmeraj živijo v Srbiji«. Kot običajno je v zgodbo vpletel še Jasenovac in ustaše iz druge svetovne vojne, a tudi dogodke iz prve svetovne vojne, ko so Hrvati v vrstah avstro-ogrske vojske napadli Srbijo leta 1914.
Vučiću so na sedežu hrvaške diplomacije hitro odgovorili, da »poskuša relativizirati srbsko odgovornost za vojno in agresijo na Hrvaško, ki sta bili rezultat velikosrbske politike Slobodana Miloševića«. Ocenili so, da v izjavah manipulira z dejstvi in opravičuje oborožen upor proti Hrvaški. Pri argumentiranju svojih stališč se sklicujejo tudi na resolucije varnostnega sveta OZN ter sodbe haaškega sodišča. Obenem so izpostavili, da si prizadevajo za dobrososedske odnose, in izrazili pripravljenost pomagati Srbiji pri njeni poti proti EU.
V nasprotju s stališči hrvaške vlade bi skrajno desna opozicija na Hrvaškem že zdavnaj blokirala srbska pogajanja z Brusljem, iz Beograda pa umaknila veleposlanika. Želijo si tudi odškodnino zaradi razdejanja, ki so ga povzročili Srbi med vojno na Hrvaškem. Vučiću ne morejo pozabiti, da je kot član Srbske radikalne stranke in sodelavec haaškega obtoženca Vojislava Šešlja v prvi polovici 90. let obiskoval območje nekdanje samooklicane Republike Srbske krajine na hrvaškem ozemlju in spodbujal lokalne Srbe k uporu proti oblastem v Zagrebu.
Obstajajo videoposnetki, na katerih je videti Vučića v Glini na Hrvaškem leta 1995, ko je dejal, da Srbska krajina, torej območje, ki so ga med vojno na Hrvaškem zasedle srbske enote, »nikoli ne bo hrvaška«.
Brez volje do trenja trdih orehov
Politični odnosi med Hrvaško in Srbijo so na zelo nizki ravni že skoraj tri desetletja, predvsem zaradi različnih pogledov na vzroke in posledice medsebojnih spopadov v času vojne na Hrvaškem ter tudi med drugo svetovno vojno. Vsa aktualna odprta vprašanja med državama, od usode pogrešanih prek statusa manjšin do meje med državama, izhajajo iz krvavega razpada Jugoslavije. Verbalni spopadi običajno dosežejo vrhunec spomladi ob spominski slovesnosti v Jasenovcu ali poleti, ko Hrvaška praznuje operacijo Nevihta.
Hrvaški premier Andrej Plenković praviloma ne podpihuje spora s Srbijo, a tudi ne poskuša narediti kaj več za urejanje problemov, kar kaže, da politične volje za resnično reševanje odprtih vprašanj ni. Zaostrena komunikacija pa odraža dnevnopolitične interese v obeh državah, ki se pogosto dobesedno lomijo na hrbtu srbske manjšine na Hrvaškem in hrvaške v Srbiji.
