Rodila sem se v zakotni dolini s potokom, v družinskem drevesu, ki je vsem svojim ženskim vejam iz druge polovice dvajsetega stoletja namenilo poklic vzgojiteljice ali učiteljice. Vse moje tete so v prosveti, mama je bila od petega do osmega razreda moja učiteljica slovenščine. Čeprav na vasi, sem odraščala med knjigami, sploh pa zraven šole. Mama je bila tudi šolska knjižničarka in med poletnimi počitnicami sem ji velikokrat maznila šop ključev, ki jih je hranila v eni od svojih številnih torb s papirji. Izumila sem tehniko, kako tisto težko gmoto ključev skriti pod kratko majico, se izmuzniti ven in oddirkati do edinega resnega stopnišča v naši vasi: šolskega. Da si ostal neopažen, je bilo treba kar najhitreje odkleniti zunanja vrata v sprejemni prostor, pa notranja vrata v šolski hodnik in že si bil pri naslednjih zaklenjenih vratih, ki so bila najmanjša od vseh, a moja najljubša. Dolge ure svojih počitnic sem preživela v poletni samoti šolske knjižnice.
Zdaj razmišljam, ali so bile te prisvojitve, da ne rečem moje mini privatizacije naše vaške osnovne šole in njene male vaške šolske knjižnice, korupcijski prekršek ...
‘Očka, kaj je narobe s televizijo?« reče deček, medtem ko na ulicah Londona škrta in vsi, ki so še malo prej poležavali po svojih kavčih in buljili v...
‘Nekajkrat so na cesti, ki pelje mimo naše njive, nastali že takšni zastoji, da je malo manjkalo do prometne nesreče. Ljudje so iz gole radovednosti...
