Zadnja zbirka kratke proze Dobrodošli jo je znova ponesla med nominirance, tokrat za literarno nagrado novo mesto. Ali bo priznanje za najboljšo zbirko kratkih zgodb minulega leta odnesla ona, Andrej Blatnik, Miha Mazzini ali Andrej Tomažin, bo znano v petek na festivalu Novo mesto short.
V zbirki Dobrodošli soočate temi migracij in turizma, povežete ju prek ironičnega dovtipa v naslovu zbirke – Dobrodošli. Za kakšno dobrodošlico gre?Ideja za naslov se mi je porodila ob panojih ob vstopu v državo. Z besedo dobrodošli oziroma welcome smo aktivisti in prostovoljci na območju balkanskega koridorja pozdravljali migrante tiste mesece med letoma 2015 in 2016, ko so bile meje tudi zanje še prehodne. Tam smo delovali v skupini Protirasistična fronta brez meja, ki se je ukvarjala z različnimi podpornimi dejavnostmi za prebežnike in obveščala javnost o dejanskem dogajanju. Na ta način smo se tudi zoperstavljali splošnemu širjenju strahu pred prišleki.
Če se torej vrnem na vprašanje, panoji z dobrodošlico ob vstopu v državo so zavajajoči. Namenjeni so samo turistom in obiskovalcem »neproblematičnih« držav. Ljudje, ki prihajajo od drugod, pa so podvrženi rasistični represiji, kriminalizaciji in nasilnim vrnitvam na Hrvaško. V knjigi sem prevpraševala lastno dobrodošlico migrantom, ki sem jih spoznala, in lastne vloge – biti aktivistka, biti domačinka, biti turistka. Ko tematiziram turizem, me zanima, kaj vse se skriva pod zgornjimi plastmi oddiha, brezskrbnosti in sprostitve. Čeprav smo kot turisti dobrodošli, naše množične, sicer legalne migracije na lokalno skupnost in okolje učinkujejo neprimerno bolj škodljivo kot nelegalni prihodi prebežnikov.
Komu te zgodbe pripadajo oziroma kako ste se izognili možnosti, da bi begunske izkušnje opisovali na pokroviteljski način?Pomembno se mi je zdelo, da pišem iz lastnega položaja aktivistke in počakam, da migranti sami izpišejo svoje izkušnje potovanja v Evropo. Tudi zato, ker ne znam njihovih jezikov, se nisem hotela postaviti v vsevedno pozicijo in jim polagati misli in čustev v usta. Šlo bi za projiciranje mojih lastnih prepričanj, kako naj bi se morali počutiti oni. Izkušnja, o kateri pišem, torej ni begunska. Gre za zgodbe, ki so nastale ob druženju in delu z njimi, ob prepoznavanju pokroviteljskega odnosa in soočenju z lastnimi pričakovanji, ki niso ustrezala dejanskim okoliščinam.
Kdaj so vaša pričakovanja najbolj odstopala od realnosti?Prostovoljke smo na primer v Rog in na Metelkovo pripeljale stara kolesa in jih dale migrantkam, da bi se lažje premikale po mestu. Težko si je bilo priznati, a takrat sem pričakovala, da bodo bicikle pohlevno sprejele. Bile pa so izbirčne, med sabo so se prepirale, katera bo dobila kakšnega. Njihovo obnašanje je bilo torej tako, kot ga je mogoče predvideti pri vsakem običajnem človeku ne glede na to, od kod prihaja. Ali ko sva prišli s prijateljico prvič v azilni dom in so naju migrantke povabile, da gremo igrat košarko. Ob spoznavanju in druženju predsodki padejo, srečaš se tudi s samim sabo, samoumevnosti se zamajejo.
Tudi v romanu Kokoška in ptiči (2014) ste dokumentirali in hkrati literarizirali izkušnjo protestniškega gibanja 15o. Je neposredna izkušnja avtorja nujna, da bi nastala dobra zgodba?Ne, mislim, da ne. Vsekakor pa se takoj pozna, ali avtor piše o neznani temi in se ne potrudi, da bi se o zadevi podučil. Spomnim se, da sem pred časom napisala zgodbo o zmrzujočem alpinistu pod snežnim vrhom, pa me je že urednik Andrej Blatnik, ki ni gorohodec, opomnil, da že nekaj najosnovnejših podatkov v zgodbi ne drži.
Po neposredni izkušnji posegam, ker tako stvari najbolje premislim, postavim v drugačno perspektivo. Delno pa se mi je zdelo dogajanje zadnjih let v mojem življenju vredno ubeseditve v literarnih delih, da ga ne bi pozabila, da ne bi drugi pozabili, pa naj se to sliši še tako malenkostno. A to ne pomeni, da bodo vse moje naslednje knjige napisane po neposredni izkušnji, zadnje čase me spet zelo mika napisati kakšno povsem fikcijsko zbirko.
Glavna junakinja v vašem zadnjem romanu in v nekaterih kratkih zgodbah je lezbijka. Zakaj je to pomembno?Pomembno je in bo, vse dokler bo to povezano z občutki sramu, prikrivanjem in zamolčanjem. Dokler bo na primer mama razkrite osebe LGBTIQ izpostavljena posmehovanju na delovnem mestu in bo slišala, da ni čudno, da je njena hčer »taka«, če je bila vzgajana v taki čudni družini. Osebe LGBTIQ so primorane razmišljati tudi o tem, kako bo njihova identiteta vplivala na njihove najbližje. Ali ko se sicer topli odnosi z družinskimi člani ob razkritju prekinejo za nekaj let. Boli, če se te nekdo, ki ga imaš rad, sramuje, in na dan privrejo bes, obtožbe in zamere, s katerimi ne veš, kaj bi.
Seveda ima zaradi vseh podobnih predzgodb, tudi mojih, to vpliv na pripovedovalko, na njeno dojemanje razmerij moči, krhkosti odnosov in navsezadnje na njeno pripovedovalsko držo. Zdaj sem se ujela, da govorim v tretji osebi. Spet ta mehanizem prikrivanja in misel, da moram nekoga zaščititi. Tudi zato v zadnjih dveh knjigah pišem iz lastne izkušnje.
Prvič ste se lotili tako kratke forme, nekatere zgodbe so dolge zgolj dve, tri povedi. Presunejo z neposrednostjo, enkrat podloženo s humorjem, drugič z liričnostjo. Je bila ta forma izziv ali olajševalna okoliščina?Oboje. Olajševalna okoliščina je bila, ker v času pisanja Dobrodošlih nisem bila v kondiciji za pisanje romana. Moje misli so bile hipne in morala sem se jim prilagoditi s formo. Izziv prav tako, ker je treba zgodbo spisati brez opornih pojasnil bralcu, kot jih lahko vpleteš v daljših zgodbah. Kratke zgodbe so zračne, od bralca pa zahtevajo več dejavnosti, interpretacije, iskanja pomena.
