»Z odvetnikom sem prekinil, ko mi je naročil, naj si kar sam najdem sodnega izvedenca. Kako naj to naredim iz zapora? Tu nimam ne telefona ne spleta. Kolega je sicer poklical 20 ali 25 izvedencev, strokovnjake smo iskali tudi po Švici, Avstriji,« je na vprašanje sodnika Marka Češnovarja, zakaj je odpovedal pooblastilo odvetniku Borutu Škerlju, odgovoril obdolženi Nello Marconi. Ker je torej prekinil s svojim starim zagovornikom, mu je sodnik na hitro priskrbel novega, Anžeta Mlinariča. A ker je ta vskočil tik pred zdajci in se z Marconijem niti še nista imela priložnost dobro pogovoriti, je sodnik narok po kratkem postopku zaključil in ga bo nadaljeval sredi novembra. Takrat bodo mimo že tri leta od začetka sojenja, ki mu še vedno ni videti konca.
Oškodovanci: Ni goljuf
Marconiju, ki se je včasih imenoval Robert Poljanec, so sodili že dvakrat, in sicer zaradi poslovnih goljufij in pranja denarja. Lastnik in direktor podjetja Remius, po poklicu ključavničar, je v letih 2008 in 2009 ljudi vabil, naj vlagajo v medbančno trgovanje s tujimi valutami, tako imenovani forex. Obljubljal jim je visoke donose, a ni bilo nič iz tega. Piramidna shema se je začela podirati že leta 2008, ko bi moral vlagateljem izplačati obljubljene obresti, a jih niso dobili. Ker je 146 ljudi oškodoval za kar 3,8 milijona evrov, so mu v začetku leta 2014 izrekli enotno dvanajstletno zaporno kazen in še denarno v višini 360.000. V priporu in zaporu je zdaj skupno že deseto leto, medtem pa teče še en sodni postopek. Na isti način naj bi namreč ogoljufal še 37 oškodovancev, ki jih prejšnji obtožbi in sodbi nista zajeli, ter jih olajšal za 2,1 milijona evrov.
Marconi je tudi v tem primeru očitke zanikal in zavrnil tožilstvo, ki mu je za primer priznanja ponudilo šestletno zaporno kazen. Vztraja, da ni imel nobenega goljufivega namena in da bi vlagatelji dobili svoj denar, če banke ne bi zaprle Remiusovega računa, njega pa priprli in mu onemogočili spremljanje naložb in vračilo. »Denar nekje je, ampak jaz sem v zaporu in tega ne morem rešiti,« je že večkrat ponovil. To verjamejo tudi oškodovanci. Prepričani so, da jih ni želel ogoljufati, saj se je vedno javljal na klice in se tudi dobival z ljudmi, ki so spraševali, kje je njegov denar. »Če bi mu šlo za goljufijo, bi pobral denar in izginil v tujini. Poskrbel pa bi tudi za svojce, tako pa ti nimajo niti za burek,« je bil nazoren eden od oškodovancev. Obdolženega zato močno podpirajo v želji, da bi mu v zaporu omogočili dostop do računalnika in telefona ali pa ga kar izpustili na prostost, da bi izvohal, kje je končal denar in jih poplačal.
Vračilo bi bila olajševalna okoliščina
Ker tako enostavno to ne gre, je poskušal sodnik čim več informacij o denarju dobiti na drug način. S poizvedbami na Banki Slovenije, Agenciji za trg vrednostnih papirjev in številnih drugih finančnih ustanovah, tudi iz tujine, in predvsem zato se sojenje tudi tako vleče. Po neuradnih podatkih kakih zelo oprijemljivih informacij ni dobil, bo pa zdaj vse, kar se je nabralo v sodnem spisu, predal finančnemu izvedencu, ki ga bo seveda izbral sam, je pa odprt tudi za predloge, je povedal obdolžencu. Ta je bil v prejšnjih postopkih do izvedenca zelo kritičen. Zato je zagovornik že na začetku zadnjega sojenja predlagal izvedenca za trg vrednostnih papirjev in naložb v bankah in drugih finančnih institucijah, ki bo ugotovil tok naložb vse do zaprtja računov.
Če bo sojenje še naprej potekalo s takšnih tempom, bo Marconi morda res še pred razsodbo prišel izza rešetk. Potem bo res imel možnost osebno raziskati, kaj se je zgodilo z denarjem in poskrbeti za vračilo, kar si menda najbolj želi. To bi zagotovo koristilo tudi njemu. Da je vračilo škode najpomembnejša olajševalna okoliščina, če bi ga seveda spoznali za krivega, ga je sodnik opozoril že na začetku.
