Zamisel za boj proti orkanom s pomočjo jedrskih bomb ni nova. Prvič se je pojavila že v 50. letih prejšnjega stoletja, debata v javnosti pa nanjo običajno nanese ob prihodu nove sezone orkanov. Zamisel je 14 let po izdelavi prve jedrske bombe zrasla na zelniku ameriškega meteorologa Jacka W. Reeda, ki je preučeval učinke detonacije prve vodikove bombe na ozračje. Opazil je, da je eksplozija kar 32 kilometrov visoko v nebo pognala ogromen steber zraka. To mu je dalo misliti, da bi enako lahko storili v primeru orkana. Če bi v očesu orkana povzročili dovolj veliko detonacijo, bi po njegovem mnenju visoko v stratosfero lahko poslali večino toplega zraka iz očesa. Tega bi nato nadomestil hladen in gostejši zrak, kar bi znižalo hitrost vetrov in zmanjšalo uničevalno moč ujme. Reedova zamisel je že tedaj naletela na gluha ušesa.
Strokovnjaki z NOAA opozarjajo, da bi eksplozija v ozračje dvignila radioaktivne delce, ki bi se s pomočjo pasatov razširili po celinah in tam povzročili katastrofalno okoljsko škodo. Če to ni dovolj, pa opozarjajo, da jedrska detonacija zelo verjetno niti ne bi vplivala na orkan.
Orkan vsak dan proizvede toliko energije, kot je v letu porabijo ZDA
Prvi problem se skriva v norih količinah energije, ki jih orkani proizvajajo že sami po sebi. Po izračunih strokovnjakov orkan proizvede toliko vročine, kot bi vsakih 20 minut eksplodirala 10-megatonska jedrska bomba. V enem orkanu pa naj bi se v vsega enem dnevu sprostilo toliko energije, kot so jih ZDA porabile v vsem letu 2009. Da bi jedrske eksplozije po energiji prišle blizu količini energije, ki jo v enem dnevu sprosti orkan, bi morali detonirati 238 carskih jedrskih bomb. Carska bomba je s 50 megatonami sicer najmočnejša kadarkoli ustvarjena bomba. To bi sicer doseglo energijsko vrednost orkana, a hkrati povzročilo konec sveta.
Za nameček težave povzroča tudi razsežnost orkanov. »Eksplozije, tudi jedrske eksplozije, proizvedejo udarne valove oziroma pulze visokega pritiska, ki se z nadzvočno hitrostjo širijo stran od mesta eksplozije. Takšen dogodek ne dvigne barometričnega tlaka, ko udarni val mine, saj barometrični tlak v atmosferi odraža težo zraka nad tlemi,« opozarjajo pri NOAA. »Ob običajnem atmosferskem tlaku na vsak kvadratni meter površine pritiska okoli 10 ton zraka. Pri najmočnejših orkanih pa 9 ton zraka. Da bi spremenili orkan 5. kategorije v orkan 2. kategorije, bi morali v oko orkana dodati pol tone zraka na vsak kvadratni meter ali skupno nekaj več kot pol milijarde ton zraka v oko s polmerom 20 kilometrov. Težko si je predstavljati praktičen način, da bi premaknili tolikšno količino zraka.«
Če bi želeli napasti orkane, ko so še tropske nevihte, pa zadeva postane tudi nepraktična. Vsako leto v Atlantiku namreč nastane okoli 80 tropskih neviht, v orkane pa se jih običajno razvije zgolj pet. Dodatna težava je, da ni načina, da bi vnaprej napovedali, katera nevihta bo postala nevaren orkan.
