A kljub splošnemu priznavanju velike nujnosti in razsežnosti boja proti podnebnim spremembam se emisije še naprej povečujejo in »kopno je pod vse večjim človeškim pritiskom«, amazonski pragozd pa še nikoli ni bil bolj ogrožen.

Večji del prvotnih razprav o podnebnih spremembah se je osredotočal na vprašanje, ali mora človeštvo takoj drastično ukrepati, da bi ublažilo globalno segrevanje, ali pa mora sprejeti bolj postopne ukrepe. Zagovorniki postopnosti so dokaj uspešno zagovarjali stališče, da bi takojšnji drastični ukrepi vodili k velikim kratkoročnim stroškom za gospodarstvo.

Toda tri nedavna dogajanja so spremenila smer razprav. Najprej to, da različni povratni vplivi globalnega segrevanja grozijo, da bo prišlo do večje in hitreje povzročene škode, kot smo sprva domnevali. Drugič, stroški za čisto energijo so se znižali veliko hitreje, kot se je predvidevalo. Po podatkih Mednarodne agencije za obnovljive vire energije so obnovljivi viri energije že zdaj najcenejša opcija za proizvajanje elektrike v večjem delu sveta, pri čemer imata vodilno vlogo sončna in vetrna tehnologija. Poleg tega se lahko stroški za zeleno tranzicijo zmanjšajo še hitreje, ko se bomo s prakso še bolj naučili, kako je treba ravnati. To velja tudi za načrtovanje mest, transport, kmetijstvo in varovanje gozdov, kar vse bi moralo iti skozi zeleno tranzicijo.

Konec koncev so neposredni negativni učinki sedanjega modela rasti, ki temelji na visokih emisijah ogljika, po svetu vse bolj očitni, med drugim je to onesnaževanje zraka. Ti negativni učinki pomenijo samo še dodaten kratkoročen strošek podnebnih sprememb. Zmanjšanje teh stroškov bo zato vnaprej deloma nadomestilo stroške ublažitve podnebnih sprememb.

Te spremembe v veliki meri krepijo pozicijo tistih, ki zagovarjajo hitrejše in drznejše ukrepe za ublažitev podnebnih sprememb. Kot v svojih sklepih poudarja Gospodarsko poročilo novega podnebja (New Climate Economy Report) iz leta 2014, kompromisa med gospodarsko rastjo in učinkovitimi ukrepi proti podnebnim spremembam ne sme biti, niti kratkoročnega ne.

Zakaj se torej ne naredi več? Za začetek, zelena tranzicija, čeprav ima majhne neto skupne stroške, gotovo povzroča, da imajo nekateri izgube (nekateri pa tudi dobičke). In kot je pri taki tranziciji običajno (na primer z liberalizacijo trgovine), se dobički razpršijo na večji del populacije, medtem ko so izgube bolj skoncentrirane na specifične skupine, zaradi česar so te bolj vidne in bolj politično moteče.

Ko ekonomisti zagovarjajo gospodarsko politiko, ki bi prinesla skupno blaginjo, pogosto premalo upoštevajo vprašanje, kakšen bo verjeten vpliv na distribucijo. Namesto tega pogosto implicitno predvidevajo, da bodo tisti z dobički ponudili nadomestilo tistim z izgubami. Toda če do take kompenzacije ne pride, so tisti z izgubami na slabšem in lahko pogosto blokirajo spremembe, kot so to počeli protestniki iz vrst rumenih jopičev od leta 2018, ko je francoska vlada uvedla nov davek na gorivo, ki bi bil v korist boja proti podnebnim spremembam.

De facto koalicija, ki se trenutno upira boju proti podnebnim spremembam, temelji na partikularnih koristih tistih z lastništvom premoženja, ki ima visoke emisije ogljika (kot so naftne družbe), in skupin z večinoma nizkimi prihodki, ki bi bili glavni kratkoročni poraženci v hitri tranziciji. Osamiti prve in ponuditi nadomestilo drugim je politično zelo pomembno.

Žal pa je težko verjetno, da bodo na primer mladi nemški prebivalci mest, ki so glasovali za Zelene na letošnjih volitvah v evropski parlament, veseli, ker bodo morali prispevati nadomestilo za starejše delavce v avtomobilski industriji – če pustimo ob strani poljske rudarje v premogovnikih – ki bodo prizadeti zaradi hitre tranzicije. Stvar je še toliko zapletenejša, ker so skupine, ki tvegajo kratkoročne izgube zaradi okoljevarstvene politike, pogosto tudi žrtev digitalizacije in globalizacije.

Druga ovira za drzne ukrepe je, da varovanje podnebja predstavlja globalno javno dobrino, saj obstaja samo ena atmosfera in emisije vsake države prispevajo k učinku tople grede prav toliko kot katere koli druge države. To povzroča problem neupravičenega okoriščanja s selitvijo virov ogljika. Evropa lahko zmanjša svoje emisije v skladu s cilji pariškega podnebnega sporazuma iz leta 2015 ali še bolj, toda če se bo v Indiji in na Kitajskem emisija še naprej povečevala – ali če bo Brazilija dovolila propad amazonskega pragozda – bi bila ta prizadevanja jalova.

Seveda bi ves svet imel koristi od rešitev, ki bi temeljile na sodelovanju. Toda brez zavezujočega mednarodnega sporazuma ali nadnacionalne avtoritete, ki bi narekovala globalno okoljevarstveno politiko, bo imelo zelo malo držav motiv, da bi si prizadevale za ublažitev podnebnih sprememb – zato bomo vsi na slabšem.

Eden od možnih ukrepov, ki bi lahko odvračal od neupravičenega okoriščanja bi bil mejni davek na ogljik, kot ga je nedavno predlagala nova predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen. Vlade, ki obdavčijo ogljik, bi lahko pobirale mejni davek, ki bil enak implicitni subvenciji »umazanega« izvoza držav, ki nimajo takega davka. To bi dejansko vsililo neke vrste ceno ogljika v senci tistih, ki se hočejo okoristiti, saj bi jih prisilili, da bi proizvajali manj dobrin, ki povzročajo velike emisije ogljika.

Če tako mejno obdavčenje ni diskriminatorno, potem bi spodbudilo globalno blaginjo in bi bilo v skladu s pravili Mednarodne trgovinske organizacije. Toda v praksi bi bil izračun ustreznega mejnega davka zelo zapleten. Med drugim bi bilo treba izračunati davek, ki bi bil enak regulativni zgornji meji. Tak ukrep pa je nevaren, ker bi tudi spodbudil države, kot so ZDA, da se maščujejo z ukrepi, ki bi izkrivljali delovanje trga. Poleg tega bi imel tak mejni davek najbrž regresivne posledice za distribucijo, saj bi najbolj prizadel revne države. Zato je boljša strategija, da se bistveno poveča naložbe v zelene projekte v državah v razvoju, in to z multilateralnimi razvojnimi bankami, ki bi spodbujale tudi zasebno financiranje poleg svojih lastnih sredstev. Problem distribucije, ne pa stroški, so resnična ovira za ambiciozno politiko, ki je nujna, da se prepreči katastrofalne podnebne spremembe. Podobni izzivi na nacionalni in mednarodni ravni čakajo tudi tranzicijo zaradi tako imenovane četrte industrijske revolucije.

Neonacionalistični populisti že razpihujejo strahove, ki jih prinašajo te velike spremembe. Ambiciozna karbonizacija bi vse skupaj lahko še dodatno razgrela, če je ne bo spremljala tudi socialna politika, ki bi učinkovito ublažila ta proces. Progresisti z vseh vetrov se morajo zato združiti, da bi podprli ne le hitro zeleno tranzicijo, ampak takšno, ki je politično izvedljiva in zaželena za veliko večino državljanov – tudi kratkoročno.

Kemal Derviş je nekdanji turški minister za gospodarstvo in vodja programa Združenih narodov za razvoj (UNDP), danes eden izmed vodilnih sodelavcev Brookings Institution.Sebastián Strauss je vodilni analitik in koordinator za strateško uveljavljanje Brookings Institution.© Project Syndicate, 2019