Ko je bil še premierski kandidat, je rekel, da je verjetnost trdega brexita ena proti milijon. Njegova vlada pa se medtem vse bolj intenzivno pripravlja prav nanj in ne na sporazumi izstop, o katerem je govoril na tiskovni konferenci z Angelo Merkel v Berlinu in Emmanuelom Macronom v Parizu. Na obeh je poudaril, da želi jasno povedati, da si želi sporazum o izstopu in da ga je mogoče doseči s pomočjo entuziazma in ustvarjalnosti. Trdil je tudi, da ni možnosti, da bi britanska vlada obnovila trdo mejo med (britansko) Severno Irsko in Irsko, obenem pa zahteva od EU, da iz sporazuma o britanskem umiku iz EU črta severnoirsko varovalko, ki zagotavlja prav to. Strokovnjaki za telesno govorico so ocenili, da je v družbi Merklove spominjal na nervoznega šolarčka (z rokama na hrbtu), ki je nekaj ušpičil in ki namerava še nekaj ušpičiti. Trdi brexit? Kaj pa drugega. To je to, kar hoče od njega desno krilo konservativcev, ki ga je na hitro spravilo na oblast, s katere ga lahko enako hitro odstrani.
Vseeno je med obiskoma v Berlinu in Parizu ustvaril vtis ključavničarja, ki resnično želi odkleniti zaklenjeni sporazum. Toda pod ključem je tudi severnoirska varovalka. Merklova mu je res prijazno dala tridesetdnevno priložnost, da najde delujočo alternativo za varovalko, Macron pa mu je kljub prijaznosti dejal, da je varovalka nepogrešljiva za ohranitev politične stabilnosti Irske in celovitosti skupnega trga EU. Kljub drugačnim pričakovanjem Macron ni zavrnil tridesetdnevne priložnosti, ki jo je Merklova naklonila Johnsonu. Opozoril pa je, da morebitni novi sporazum o britanskem umiku ne more biti zelo drugačen od obstoječega. Ne Merklova ne Macron nista hotela Johnsonu zaloputniti vrat pred nosom. Veliko vprašanje pa je, ali je v ozadju kaj drugega kot to, da v tej politični igri pred domačo in širšo evropsko publiko nihče noče biti kriv za trdi brexit. Ta bi res daleč najbolj prizadel Britanijo, a prinesel znatno škodo tudi članicam EU. Zelo verjetno pa v ozadju ni čisto nič drugega oziroma ni resničnega pričakovanja, da lahko v tridesetih dneh spremenijo nekaj, o čemer so se pogajali dve leti.
Macron je pred Johnsonovim obiskom Britance opozoril na nekaj, na kar jih vse več misli in na kar francoski predsednik v povezavi z brexitom govori že vse od prihoda Trumpa na oblast: da bodo postali vazalna država ZDA.
