Res ustava v poglavju pravice in svoboščine določa vrsto pravic, ki naj bi zagotavljale človekovo integriteto, dostojanstvo, svobodo in srečo. Pa lahko človeku svobodo, osebnostno integriteto in srečo zagotavlja država ali nekdo tretji ali si lahko to zagotavlja ali krni le človek sam? Je mogoče svobodo človeku sploh odvzeti in mu ukrasti mir, harmonijo in srečo?

Del odgovora bom podal z zgodbo, ki jo v eni od svojih knjig navaja dalajlama, ko opisuje pogovor z budističnim menihom, ki je v Tibetu preživel osemnajst let v kitajskih zaporih. »Kako si lahko preživel?« vpraša dalajlama. »Dvakrat sem bil tik pred tem, da podležem,« odgovori menih. »Kako podležeš?« nadaljuje dalajlama. »Ja, dvakrat sem skoraj izgubil sočutje do stražarjev,« mu odgovori menih.

Marijan Ogorevc, uspešen terapevt in karmični diagnostik, v eni od svojih knjig pravi, da je človek svoboden, svoboda pa je temelj sreče, šele takrat, ko ga nič ne more prizadeti, ko v sebi ne ustvarja jeze, zamer, ne obtožuje ali obrekuje drugih, jih ne sodi in nima potrebe, da bi svoj prav in resnico vsiljeval drugim ali zahteval, da njegovo sprejmejo.

Kaj je sreča? Sreča ni nič drugega kot notranji mir in prijetni občutki. Te ustvarjajo hormoni (hormon sreče), ki jih proizvajajo žleze našega telesa. Vsaka celica in vsak naš organ ima v svojem izvornem DNK-zapisu, znanje, ki zagotavlja, da vsaka struktura telesa opravlja svojo naravno funkcijo. Ko v našem duhovnem in telesnem bitju vlada harmonija, naša hipofiza sproži proces ustvarjanja dobrih hormonov. Slabe hormone in neprijetne občutke ustvarjamo takrat, ko z vibracijami slabih misli rušimo našo harmonijo. Misel ni nič drugega kot vibracija izvorne energije. Vse misli ustvarja naš duh v procesu uma iz informacij in znanj naše zavesti (izvorne in te, ki jo ustvarjamo v fizičnem življenju). Proces sproži informacija, ki jo sprejmemo s fizičnimi čutili ali iz zavesti izvora z intuicijo (najvišja zavest). V misel se zgostijo tiste shranjene informacije naše zavesti, ki imajo enako esenco (strukturo vibracij) kot informacija, ki sproži proces ustvarjanja misli. Misel ne nastane v možganskih celicah, tam se le v celicah nevronov zapiše kot informacija v obliki beljakovinskih struktur. Ta zapis je načrt našemu duhu, da po njem upravlja naše telo pri fizičnih aktivnostih. Znanje naše zavesti so vse misli in vsi občutki, ki smo jih v toku bivanj v fizični dimenziji ustvarili, in vse informacije, ki smo jih s čutili med bivanjem v fizičnem telesu v zavest sprejeli iz fizičnega sveta in višje zavesti. Kot bi polnili internetno omrežje, bi lahko rekli. V nevronih so shranjene zavedne informacije, vse ostale v nefizični strukturi zavesti.

Ko naš notranji jaz, naš duh ustvarja slabe občutke, nam pravi: »Ne počni tega, ubijaš sebe in rušiš harmonijo vsega okrog sebe.« Ko ustvarja dobre, pravi: »To mi delaj.«

Vse, kar se dogaja v našem življenju, se rodi z mislijo. Vse, kar živimo, je le fizična materializacija tega, kar ustvarjamo z mislimi. Prizadetost, jeza, zamera, strah in vsi drugi slabi in seveda tudi dobri občutki so produkt naše zavesti. Res imamo občutek in prepričanje, da so nas prizadeli ali ujezili drugi in so oni krivi za našo jezo ali prizadetost. V bistvu pa so le ustvarili informacijo, ki smo jo sprejeli in se je v naši zavesti iz naših shranjenih informacij ustvaril slab občutek. Zato je povsem nesmiselno za vse slabo, kar nas preveva, obtoževati in kriviti druge ali celo na pomoč klicati državo ali znance. Tako početje nas le še bolj potiska v slabe misli in občutke in se nikoli ne moremo podati na pot sreče, najti notranji mir in harmonijo, zdravje, ljubezen in sočutje.

Budistični menih je to vedel in poznal pot k sebi in zato ni izgubil sočutja, notranjega miru in ga ni objela jeza, zamera ali druge slabe misli in z njimi slabe energije, ki bi ga ubile. Vsak »normalen« človek bi namreč rekel, da si stražar, ki tako neusmiljeno maltretira jetnika, zasluži jezo, obsojanje in kazen. Če bi bil menih poln takih misli, bi podlegel že v prvem letu zapora. Tako pa je preživel dolgoleten zapor in z izkušnjo duhovno obogatel.

Marijan Ogorevc je bil »duhovni« trener Primoža Kozmusa, preden je osvojil olimpijsko zlato medaljo. Prepričan sem, da sta skupaj »očistila« njegovo karmo (zavest, akaške zapise, bioinformacijsko polje) zapisov, ki so bili moteči, da bi popolnoma verjel v svoje sposobnosti in zmago, in je bil to ključ uspeha. Martin Kojc, svetovno priznani psihoterapevt, je že leta 1938 zapisal: »Nemogoče je, da se vam želja, v katero popolnoma verjamete, ne bi uresničila.«

Če nekdo svojo srečo išče izven sebe, v fizični dimenziji, v strukturah organizirane države, je ne more najti. Če nekdo goji jezo, zamere, je kritičen, sodi in obtožuje druge, v bistvu govori o sebi, ker so njegove misli odraz njega, njegove zavesti, tega, kar ima shranjeno v svojih zapisih življenja. Nekdo, ki ima v svojih informacijskih zapisih zavesti dobre informacije o kači, jo vzame v roke, četudi ga potem ugrizne. Drug zakriči ob slepcu in v strahu zbeži, četudi je slab zapis izkušnje s kačo v podzavednem iz kakega preteklega življenja. Vse je v nas. V nas je sreča, je harmonija, blagostanje in ljubezen. Taka je naša izvorna zavest in k taki z izkušnjami, predvsem bolečimi, rastemo. V nas pa je tudi vse, kar ustvarja strah, jezo zamere, egoizem, pohlep in vse drugo, kar ruši notranjo in kolektivno skladnost ter ustvarja neharmoničen in neskladen razvoj nas, človeške družbe in sveta.

Jeza, prizadetost ali zamera je nekaj takega (tudi če nam sodišče ali prijatelji pritrdijo, da imamo prav), kot bi popili čašo strupa in pričakovali, da bo to bolelo tistega, do katerega gojimo jezo. Zato je človek, ki to počne, velik ujetnik lastne nevednosti in lahko samo tava v labirintu teme in ne more uzreti svetlobe notranjega miru, harmonije in sreče in ne ustvarjati življenja, dostojnega človeka.

Pot k svobodi, sreči, zdravju, blagostanju in človeškemu dostojanstvu je le ena in vodi v nas same. Vodi prek veliko bolečih izkušenj. Pozna jo tibetanski menih in to pišem, ker jo poznam tudi sam in bi jo rad, četudi le majhen košček, delil z vami. Če nekdo na sodišču doseže, da mora medij pisanje o njem zakleniti v bunker, to ni njegova zmaga, ampak njegov poraz. S to izkušnjo ne bo rastel. V življenju pa smo zato, da rastemo.

Silvester Koprivnikar, Velenje