Problem odsotnosti etike v političnem delovanju se vse bolj zaostruje pod vplivom ideologije neoliberalizma, ki pohlep že kar odkrito obravnava kot splošno vrednoto, laž in prevaro pa kot neoporečni orodji njegovega uresničevanja. Družba, v kateri se to dogaja, ne more normalno delovati in prej ko slej zaide v krizo, ki lahko ogrozi tudi njeno preživetje. Kriza takih dimenzij se svetu danes resno napoveduje, eden njenih najbolj opaženih znanilcev pa je ameriški predsednik Trump; ta učinkovito podpira pohlep bogatih, v svoji politiki brez zadržkov uporablja laž, z zaostrovanjem mednarodnih odnosov resno ogroža svetovni mir in veliko prispeva k temu, da ljudje še naprej nedopustno uničujemo naravno okolje.

Demokracija torej potrebuje prenovo, predvsem tako, da bo delovala učinkovito in etično v korist večine. Krnc v svojem prispevku za uresničitev tega predlaga, da predstavniško demokracijo nadomestimo z neposredno. Konkretnejših rešitev, kako naj bi to izvedli, ne predlaga, kar niti ne preseneča, saj jih doslej, kolikor vem, še nihče ni ponudil, vsaj ne prepričljivih. Predstavniško demokracijo bomo zato ohranili še naprej, a jo je treba predvsem organizacijsko prenoviti in jo okrepiti tudi z rešitvami, ki bodo temeljile na neposredni demokraciji.

Prenova sistema, kar je tudi demokracija, je uspešna, če je prednostno usmerjena v odpravo njegovih slabosti. Te je torej treba prepoznati. In katere naj bi bile ključne slabosti današnje demokracije?

1. Parlament (zakonodajna oblast) naj bi bil usposobljen in motiviran, da optimalno podpira ekonomske, socialne, regionalne in druge interese večine prebivalstva. Dejansko je s tem vedno imel težave, pod vplivom neoliberalnih »vrednot« pa zadnja leta to počne vse slabše, saj svoje delovanje prednostno podreja interesom političnih strank in kapitala. Prenovo demokracije je zato smiselno začeti s prenovo volilne zakonodaje, ki naj bi predvsem temeljito okrepila zdaj večinoma močno oslabel vpliv volilcev na sestavo parlamenta in ravnanja njegovih članov.

2. Izvršno oblast (vlado) je treba učinkovito nadzirati, te odgovornosti, ki je za učinkovitost upravljanja ključna, pa parlament ne izvaja. Vlado namreč praviloma oblikuje le del parlamenta (koalicija), ki jo potem tudi nekritično podpira, medtem ko njegov drugi del (opozicija) vladi delo predvsem otežuje in si tako krepi naklonjenost volilcev. Delitev parlamenta na koalicijo in opozicijo je slaba tudi zato, ker z njo politika tudi celotno družbo močno razdvaja, namesto da bi jo povezovala, to pa demokraciji izjemno škodi. Te po mojem mnenju osrednje hibe parlamentarne demokracije v Švici skoraj ne poznajo. Njihova vlada ima le sedem članov – to upravljanje pomembno olajšuje – ki jih parlament izvoli na predlog petih najmočnejših strank. Taka vlada ima torej z ustavo uzakonjen značaj velike koalicije. Vodi jo eden od ministrov, vendar vedno le z enoletnim mandatom. Ta rešitev največ prispeva k temu, da se politiki za ministrske položaje ne potegujejo, pač pa to zahtevno delo prepuščajo primerno usposobljenim osebam.

3. Da demokracija dobro deluje, je treba nadzirati tudi zakonodajno oblast (parlament). Najbolj uveljavljena oblika tega nadzora je referendum, za katerega pa politika vse lažje poskrbi, da se ga komaj še uporablja. Tudi v tem pogledu je Švica izjema, po kateri se je vredno zgledovati.

4. Ni dobre demokracije brez učinkovite in od izvršne oblasti neodvisne pravne države, saj naj ta poleg drugega deluje tudi kot skrbnik etičnega in poštenega ravnanja nosilcev politične oblasti. To poslanstvo pa pravna država vse slabše uresničuje. Razlog za to je predvsem v razdvojenosti politike (koalicija, opozicija), ki se škodljivo odraža tudi v sestavi in delovanju vrhnjih organov sodnega sistema (ustavno sodišče…) ter s tem tudi v delovanju pravne države. Poleg tega je splošen razkroj etičnih vrednot, ki ga je v zadnjih dveh desetletjih povzročil neoliberalizem, okužil tudi pravno državo. Vzrokov, zakaj je demokracija po vsebini močno oslabela, torej ni malo. Je pa dobro, da se ve, kako jih je mogoče odpraviti ali vsaj omejiti njihovo škodljivost. Zdravljenje demokracije pa je vendarle zelo oteženo, saj mu nasprotujejo osrednji nosilci družbene moči, to sta z interesnimi lobiji dobro podprta vodilna politika in pa finančni kapital.

Splošna družbena kriza se bo zato v svetu še naprej poglabljala, to pa bo ustvarjalo vse ugodnejše pogoje za uveljavljanje avtoritarnih oblik vladanja, tudi podobnih onim, ki jih pod imenom fašizem poznamo iz prejšnjega stoletja. To se že dogaja, tudi v naši soseščini. Nam Slovencem mora zato biti še posebno veliko do tega, da demokracijo vsaj doma krepimo in da tudi EU postane močna demokratična tvorba. Pomemben korak v tej smeri bomo lahko naredili še letos, če nam bo uspelo s spremembami volilne zakonodaje, ki se jih že pripravlja, temeljito okrepiti vpliv volilcev na sestavo parlamenta.

ANDREJ CETINSKI, Ljubljana