O vprašanju ocenjevanja ŠV je bilo v nekaj letih napisanih več strokovnih prispevkov, ki so bili objavljeni v različnih strokovnih glasilih. Tudi v knjižni obliki (Ocenjevanje šolske športne vzgoje – da ali ne, Pogledi na šport 1) je bila utemeljena misel o bolj humani učni strategiji pri tem predmetu. Vprašanje ocenjevanja ŠV je na fakulteti za šport obravnavala tudi vrsta diplomskih nalog, ki so preverjale stališča različnih udeležencev pedagoškega procesa (razrednih učiteljev, športnih pedagogov, staršev in učencev) glede ocenjevanja ŠV. Večinsko mnenje zagovarja humanejše tristopenjsko besedno ocenjevanje, kakršnega smo v preteklosti že imeli, ali celo ukinitev ocenjevanja.

Na eni od osnovnih šol je eno leto eksperimentalno potekal pouk ŠV brez ocenjevanja… in učitelji niso zaznali nikakršnih negativnih posledic opuščenega ocenjevanja. Ni razloga, da enakih izidov ne bi dobili tudi na večjem vzorcu šol. Žal je lobi, ki se zavzema za petštevilčno ocenjevanje ŠV, premočan, da bi popustil humanejšim vzgojno-izobraževalnim pogledom. Ideologi šolske ŠV, ki na visokošolski ravni obvladujejo didaktiko tega predmeta, in pristojna šolska oblast še kar naprej trmasto vztrajajo pri petštevilčnem ocenjevanju tega predmeta, »ker športna vzgoja ne more biti izjema, če se vsi drugi predmeti ocenjujejo«.

Takšno stališče je na videz sicer logično, vendar ne temelji na vsestranski strokovni osvetlitvi vprašanja. Sploh pa, le zakaj ŠV ne bi mogla biti brez petštevilčne ocene, če nekatere zasebne šole ne ocenjujejo niti drugih učnih predmetov? Žal je uradna didaktika ŠV tudi storilnostno (beri: nehumano) naravnana, hkrati pa njeni vodilni predstavniki neutemeljeno menijo, da bi neocenjevan šolski predmet izgubil svoj pomen in posredno s tem tudi področna didaktika kot znanstvena disciplina. Na drugi strani prevladuje mnenje, da se pomembnost vzgojno-izobraževalnega področja ne kaže v ocenjevanju, ampak v ustrezni učni strategiji, ki vključuje tudi osebnostni in strokovni profil učitelja.

Seveda se postavlja načelno vprašanje, zakaj bi bilo smiselno drugačno ocenjevanje ŠV, kot je uveljavljeno pri drugih učnih predmetih. Odgovor je preprost: med ŠV in drugimi učnimi predmeti je bistvena razlika, ki zahteva tudi smiselno (drugačno) ukrepanje pri njenem ocenjevanju. Glede na to, da je o tem vprašanju v strokovnem slovstvu veliko napisanega, naj na tem mestu na kratko navedem le nekaj poglavitnih razlogov, ki nasprotujejo klasičnemu petstopenjskemu številčnemu ocenjevanju šolske ŠV.

Prvič, med ŠV in drugimi učnimi predmeti je bistvena razlika v opredelitvi poglavitnega vzgojno-izobraževalnega namena. Poglavitni namen šolske ŠV je, da pri učencih oblikuje vseživljenjsko željo in potrebo po prostočasnem ukvarjanju s športno vadbo. Takšen namen je strokovno utemeljen in mu ni mogoče oporekati. Takšnega namena tudi nima noben drug učni predmet. Uresničitev omenjenega poglavitnega učnega namena ŠV temelji v prvi vrsti na notranji motivaciji vsakega učenca, ne pa na šolski oceni, ki jo štejemo za zunanje motivacijsko sredstvo. Drugače povedano: če bo imel učenec šport rad, bo zanj našel čas tudi pozneje v prostem času. Koliko ima učenec šport rad, ne pove nobena ocena – ne dobra ne slaba. Zato ocena ni veljavno (validno) merilo za oblikovanje učenčevega pozitivnega odnosa do prostočasnega športanja.

Drugič, zagovorniki humanejše šolske ŠV menijo, da je ocenjevanje tega predmeta krivično, ker so človekove gibalne sposobnosti (hitrost, moč, gibalna natančnost, gibalna skladnost in ravnotežje) v veliki meri prirojene (nekatere celo 80 do 90 odstotkov) in zato v populaciji normalno razpršene v obliki Gaussove krivulje. Nekateri učenci so torej že po naravi gibalno sposobnejši (na desnem repu Gaussove krivulje), drugi (na levem repu Gaussove krivulje) so manj nadarjeni in manj uspešni. Ocenjevanje prirojenih gibalnih sposobnosti je krivično toliko bolj, če ob dveh ali treh tedenskih urah šolske ŠV in v razredih, prevelikih po številu, na njihov razvoj bistveno ne moremo vplivati.

Poleg gibalnih sposobnosti navadno ocenjujemo tudi gibalno znanje (obvladanje športnih veščin različnih športnih zvrsti, ki so predpisane v učnem načrtu). Žal pri tem največkrat pozabljamo, da je med gibalnimi sposobnostmi in gibalnim znanjem neločljiva povezanost (korelacija). Gibalno znanje je veliki meri odvisno od bolj ali manj prirojenih gibalnih sposobnosti. Od učenca, ki nima na primer moči, hitrosti ali gibalne koordinacije (ker so v manjši ali večji meri prirojene), je težko pričakovati doseganje tako imenovanih standardov znanja, ki so jih v učnem načrtu predpisali »kabinetni teoretiki«, ne upoštevajoč funkcionalne povezanosti med gibalnimi sposobnostmi in obvladanjem gibalnega znanja, sploh pa ne upoštevajoč temeljnega učnega smotra ŠV.

Učenci, ki so na lestvici izmerjenih gibalnih sposobnosti na levem repu Gaussove krivulje, so že vnaprej »obsojeni« na manj uspešno obvladovanje večine športnih veščin in temu ustrezno nižjo šolsko oceno, čeprav sami največkrat niso krivi za to. Tudi učitelji niso čudodelci. Teoretično je po teoriji normalne distribucije in po neposrednih izkušnjah izjemno učinkovitih učiteljev okoli 30 odstotkov. Ali ni krivično, da je učenčeva ocena kontaminirana (onesnažena) z neučinkovitostjo razrednega učitelja ali športnega pedagoga?

Gibalna sposobnost in gibalno znanje sta odvisna tudi od staršev, ki svojim otrokom omogočijo različne zunajšolske športne dejavnosti (drsanje, smučanje, plavanje). V tem primeru ocena iz ŠV dobi tudi socialno obeležje. Ali ni krivično, da učence z oceno nagradimo ali kaznujemo za ravnanje njihovih staršev? Enaka vprašanja seveda zadevajo tudi druge učne predmete, toda med ŠV in drugimi predmeti je poleg temeljnega učnega smotra vendarle še ena bistvena razlika. Ocene iz drugih učnih predmetov imajo administrativno-normativno-selektivno vlogo in odločajo o sprejemu na neko višjo šolo ali kar o poklicni usmeritvi učenca, zato ocenjevanje pri teh predmetih mora biti. Številčna ocena iz ŠV nima takšne vloge niti pri sprejemu na Fakulteto za šport, zato ni nujna, ni potrebna.

Tretjič, ideologi ocenjevanja športne vzgoje menijo, da bi bili z ukinitvijo ocenjevanja prizadeti uspešnejši učenci, ker pač ne bi bili nagrajeni z oceno. Žal je to le ena plat medalje. Iz psihologije vemo, da si ocenjevanja in kategoriziranja na kateremkoli področju želijo predvsem zelo uspešni, neuspešni pa si vrednostnega razvrščanja ne želijo. Vrednostno razvrščanje manj uspešnih negativno učinkuje na njihovo samozavest in na oblikovanje njihove pozitivne samopodobe. Nekoga z oceno označiti za manj sposobnega ali nesposobnega je največji napad na učenčevo osebnost. Psihologi menijo, da napad na učenčevo samopodobo moteče učinkuje tudi na njegovo splošno zorenje. Z vrednostnim razvrščanjem so torej lahko prizadeti gibalno manj uspešni učenci. Predvsem pa stigmatiziranje učenca ne spodbuja k dejavnosti, v kateri je slabo ocenjen.

Kako naj si potem obetamo, da bo imel prizadeti učenec pozitiven odnos do športa, kar je eden glavnih namenov ŠV? Treba se je torej vprašati, kdaj naredimo večjo škodo: ali takrat, kadar uspešnih učencev ne nagradimo, ali takrat, kadar manj uspešne stigmatiziramo in jim vsajamo odpor do športa. S stališča temeljnega vzgojno-izobraževalnega smotra šolske ŠV je škoda veliko večja, če »slabše« učence s stigmatiziranjem odvračamo od športa, kot če najboljših z oceno ne nagradimo. Mogoče je tudi domnevati, da imajo gibalno uspešnejši učenci že tako in tako pozitiven odnos do športa ter ga zaradi morebitnega neocenjevanja tega predmeta tudi ne bodo izgubili.

Četrtič, pri sodobni humani športni vzgoji je storilnostni dosežek še najmanj pomemben. Pomembnejše je raznovrstno obvladanje osnov različnih športnih veščin (osnove plavanja, osnove različnih športnih iger, osnove smučanja itd.), najpomembnejše pa je razumsko in čustveno oblikovanje odnosa do rednega prostočasnega športnega razvedrila. Tega pa tudi šolska ocena ne more pokazati. Ocena resda nekoga lahko prisili k dejavnosti (kar nekateri učitelji s pridom uporabljajo), nikakor pa ne k oblikovanju pozitivnega odnosa do športa. Prav slednje pa je temeljni namen ŠV. Če torej šolska ocena ne prispeva k uresničevanju temeljnega vzgojno-izobraževalnega smotra, je odvečna, nepotrebna, nesmiselna.

Petič, zdajšnjega petštevilčnega ocenjevanja vsi razredni učitelji in športni pedagogi ne uporabljajo enako, ker za to ni enotnih meril. Nekateri petstopenjske lestvice ne uporabljajo v vsem razponu, drugi, resda redki, pa z nezadostno oceno (iz ŠV!?) ustvarjajo popravne izpite. Po ustnem zagotovilu nekaterih športnih pedagogov so v današnji ocenjevalni praksi večinoma zelo redke celo »trojke« (ocena tri, dobro), prevladujeta oceni prav dobro in odlično. Zdi se, da cel razpon od ena do pet niti ni potreben. Pomembnejša je ugotovitev, da so nekateri športni pedagogi že sami opustili petstopenjsko številčno oceno in se zadovoljili s tremi stopnjami (prav dobro, odlično in dobro), kar v resnici ustreza tristopenjski besedni oceni manj uspešno, uspešno, zelo uspešno, ki smo jo nekoč že imeli. Očitno nekdanja tristopenjska besedna ocena vendarle ni bila tako slaba.

Na podlagi proučevanja ocenjevanja šolske ŠV z različnih zornih kotov je mogoče potrditi, da za udejanjanje poglavitnega namena tega predmeta petštevilčno ocenjevanje ni nujno, a hkrati se zdi, da popolna ukinitev ocenjevanja najbrž res ne bi bila smotrna. Glede na to, da mnogi športni pedagogi v zdajšnji ocenjevalni praksi največkrat uporabljajo predvsem dve oceni (prav dobro in odlično), se zdi smiselno ŠV ocenjevati z dvema besednima ocenama: uspešno in zelo uspešno. Predlagano besedno oceno je mogoče razumeti kot kompromis med zagovorniki in nasprotniki ocenjevanja tega predmeta.

Prednost predlagane ocene je predvsem dvojna: je humana, ker je strpna do prirojenih različnosti gibalnih sposobnosti različnih učencev in jih ne stigmatizira (vsi so namreč uspešni, resda nekateri bolj, drugi manj), hkrati pa učencem sporoča, da storilnostni dosežki niso bistvenega pomena, ker gre za področje delovanja slehernega izobraženca, ki naj bi sam skrbel (tudi) za ustrezno raven svojih telesnih sposobnosti in za svoje zdravje. To pa je temeljno poslanstvo šolske ŠV.

SILVO KRISTAN, športni pedagog