Prihodnji teden bo Uroš Kuzman še stotič v samo eni sezoni na Komediji pod zvezdami na ljubljanskem gradu nastopil z monokomedijo Profesor Kuzman mlajši. Nad uspehom je presenečen še sam. »Nisem ravno medijski prvokategornik, saj razen večletne podlage v standupu za sabo nimam nastopov v resničnostnih šovih oziroma si prepoznavnosti nisem pridobival na kak drug, podoben način. Očitno se je vse poklopilo,« zadovoljno razloži standup komik in doktor matematike. V monokomediji o di(v)jakih in (m)učiteljih občinstvo na ekskurzijo popelje po spominih na piflanje, plonkanje, špricanje. »Šola je skupna travma vseh Slovencev. Kot glasba Čukov. Vsak prej ali slej naleti nanjo,« se pošali pri ugibanju glede navdušenja nad njegovo komedijo, ki jo je posvetil svojemu očetu.
Razbijanje strereotipov o matematikih
Šolo in izobrazbo so doma že od nekdaj imeli za vrednoti, naklonjenost učiteljskemu poklicu je očitno (ne)zavedno pobral od staršev. Točka preloma se je zgodila na fakulteti, ko se je odločil za profesuro, in tudi danes mu za to nikakor ni žal. »Težko si predstavljam, da bi poleg kakega drugega poklica lahko imel še standup kariero,« pove o združljivosti službe s komedijo, s katero razbija stereotipe o dolgočasnih matematikih. »To mi je v ponos in zadovoljstvo. Sveža luč ne sije samo name, ampak na vse sodelavce s fakultete za matematiko,« prizna. Odzivi študentov so pozitivni, morda imajo le malce previsoka pričakovanja glede zabave na predavanjih. A Kuzman strogo ločuje službo in družbo: »Me ne moti, da pridejo na predstavo, a naj ne pričakujejo, da bo potem pri pouku kaj lažje.«
Kuzman je monokomedijo napisal v sodelovanju s Perico Jerkovićem, dobro poznanim slovenskim komikom, ki je predstavo tudi režiral. Več kot pol leta sta snovala, ustvarjala in premlevala teme, ki so se na koncu ujele v lepo zapakirani izdelek. »Ravno on me je po vseh teh letih standupa potisnil čez prag nečesa novega. Imela sva edinstven proces pisanja, kakršnega v gledališču verjetno ne poznajo,« je še povedal. Ker na odru igra sebe, vsebina zrcali njegove misli. V ospredju je tako malo resnejši humor, ne ravno humor na prvo žogo. »Moja zgodba je na obeh straneh katedra. Obe strani sta zabavni, iz obeh se da črpati ideje,« je še jasen. Do neke mere bi sebe v šoli opisal kot piflarja oziroma pridnega učenca, ki nikoli ni skrival, da se za doseganje dobrih rezultatov zelo trudi, pa čeprav je bil dejaven tudi v športu in kulturi. Tuje mu ni bilo niti norčevanje. »Kot sin ravnatelja sem bil na neki način morda težaven dijak,« se zasmeji, a je po drugi strani vedno prvi priskočil na pomoč. Tako je v srednji šoli pol razreda inštruiral matematiko in fiziko. Da bi rad bil matematik, je vedel skoraj od malih nog, ko se je udeleževal različnih tekmovanj.
Borut Pahor je bil hvaležna tarča
Trdo delo zahteva tudi standup, v katerega se je spustil pred kakšnimi osmimi leti. »Do neke mere moraš imeti talent, morda moraš biti celo poklican za komika, a od tam naprej pomaga le resno delo tako kot povsod drugod. To je bila zame zelo zanimiva šola, sem pa vedno imel srečo, da nisem bil finančno odvisen od tega in sem lahko sproščeno in počasi ustvarjal predstavo,« dodaja. Pred leti je pisal šale za druge ustvarjalce in scenarije za oddaje, med najodmevnejšima sta bila nastopa v oddaji Na žaru, kjer si je privoščil Jana Plestenjaka, kmalu zatem pa še Boruta Pahorja. »Dobil sem posebno vabilo iz njegovega kabineta, saj sem bil edini komik, ki ga je smodil. Mnogi so se spraševali, kdo sploh sem, a je bilo zelo zanimivo,« se spominja lepe in zabavne izkušnje. Predsednik je bil zelo hvaležna tarča, saj ima v politiki bogato zgodovino in veliko prtljage. Po njegovem je bila takrat država na preizkušnji, ali je dejansko pripravljena sprejeti tovrstno norčevanje iz naših političnih voditeljev. »Kar precej razburkano je bilo, dogodek je bil malce napet, tudi sam sem imel tremo. Očitno smo pri nas vendarle še malo zadržani glede tega,« razmišlja.
Monokomedijo Kuzman popestri z dvema glasbenima vložkoma, kjer občinstvo v smeh spravlja s tamburico v rokah. Eden od njiju je standup pesem o tem, kakšni ljubimci so matematiki. »A tokrat je narava zaobšla vsa ta pravila in verjetnostni račun na glavo obrnila. Saj beta samec naš zašel v težko je uganko in med rjuhe svoje spalnice vpeljal novo neznanko. Sta ljubezen seštela in obleke odštela, si blazino delila in se že skoraj množila…«
Kot glasba mu je bilo zagrizeno planinstvo položeno v zibelko
»Znanje je kot celulit, vse življenje ga vztrajno nabiraš, v bistvu pa sploh ne veš, da ga imaš. A nekaj vedno ostane nedokončano kljub doktoratu, ki je menda najvišja oblika formalnega izobraževanja – to je ta šola, šola za starše,« na koncu predstave še ugotovi Kuzman, ki je tudi šolo za starše več kot uspešno prestal.
Kot ljubiteljski glasbenik, že v osnovni šoli je igral klarinet, je več kantavtorskih skladb napisal za Šaleški študentski oktet, izdal je tudi zgoščenko za Planinsko zvezo Slovenije Greva pod objem gora. Kot glasba mu je bilo zagrizeno planinstvo položeno v zibelko. »Oče je bil predsednik društva, tako da smo bili otroci prisiljeni z njim hoditi na planinske tabore, v dijaških dneh sem postal vodnik in animator, to ljubezen do gora danes prenašam na svoje otroke,« opiše kakovostno preživljanje prostega časa z družino. Malce več ga bo imel tudi z novo sezono oddaje Ugriznimo znanost, ki jo po štirih sezonah zapušča. Skupno je postavil kar 140 matematičnih ugank, proti koncu se je soočal s težavami pri iskanju virov in idej. Tiho upa, da ga bodo zdaj, ko je na prostem trgu, pocukali za rokav in ga potegnili v kakšen drug televizijski izziv.
