Čeprav so mediji na zahodu po srečanju francoskega predsednika Emmanuela Macrona z ruskim voditeljem Vladimirjem Putinom omenjali možnost vrnitve Rusije v elitno skupino najrazvitejših držav G7, je bila ta ideja, kot je že v navadi, sprejemljiva le za ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Evropska četverica v G7 in z njo bruseljsko vodstvo EU jo zavračajo z utemeljitvijo, da se okoliščine, ki so ob aneksiji Krima sprožile njen suspenz in pozneje izstop, niso v ničemer spremenile. A razglašenost, kako ravnati z Moskvo, je samo mimobežna epizoda v nesoglasjih, ki bremenijo medsebojne odnose v času predsedovanja Donalda Trumpa z njegovim zanikanjem klimatskih sprememb, odpovedjo jedrskega sporazuma z Iranom in spodkopavanjem svobodne trgovine. Pod letošnjim vrhom G7 v francoskem Biarritzu tlijo nesoglasja, ki z morebitnim porazom Trumpa na volitvah prihodnje leto ne bodo pogašena – od brexita in migracij do ohlajanja nemškega motorja in odnosa do Kitajske, ki nezadržno dviguje glavo.

Sklepne izjave tokrat niti ne pričakujejo

Voditelji Francije, Nemčije, Italije, Velike Britanije, ZDA, Kanade in Japonske imajo na mizi goro problemov, za katere se zgolj zdi, da jih je mogoče pripisati samo pogosto kritiziranemu stanovalcu Bele hiše. Da bi se izognili reprizi lanskega srečanja v Kanadi, ko je Trump v zadnjem trenutku zavrnil podpis sklepne izjave in ob odhodu na srečanje s Kim Jong Unom še okrcal gostitelja Justina Trudeauja, letos sklepne izjave sploh ne pričakujejo. Tako vsaj pravijo viri v Macronovem kabinetu.

Podobno pesimistični so ob omenjanju kakršnega koli preboja pri najbolj žgočih mednarodnih vprašanjih. Tudi zato je francoski predsednik v ospredje vrha postavil boj proti neenakostim v svetu (ekonomskim in med spoloma) ter idejo, da skupino poživijo s povabili k soudeležbi glavnih demokracij, afriških držav in civilnodružbenih organizacij. Kako bo v to vpletel oblikovanja koalicij med državami, ki so pripravljene nasloviti posamezne probleme, od okoljskih do gospodarskih in populacijskih, v njegovem kabinetu niso nakazali.

Spet izredni varnostni ukrepi

Tridnevno srečanje ob koncu tega tedna bo zagotovo vsaj pokazalo, kolikšna je še povezovalna sila med udeleženci, med katerimi bosta prvič britanski premier Boris Johnson in verjetno zadnjič njegov italijanski kolega Guiseppe Conte. Ob poslavljajoči se Angeli Merkel in kanadskem premierju, ki ga čakajo volitve, Macron nima veliko možnosti za odmeven rezultat vrha, ki je svojčas predstavljal možnost odkritega pogovora med udeleženci in uskladitev njihovih stališč o najpomembnejših svetovnih vprašanjih. Iskanje najmanjšega skupnega imenovalca mimo Trumpa mu zna zaplesti Johnson, za katerega ni znano, kam se bo v svojih brexitskih kalkulacijah usmeril.

Vsaj pri klimatskih vprašanjih francoski predsednik pričakuje ponovno potrditev zavezanosti k pariškemu dogovoru, medtem ko je Velika Britanija že na nasprotnem bregu glede ameriškega nadzora ladij v Hormuški ožini. V carinski vojni, ki jo Združene države ne vodijo zgolj proti Kitajski, pa se zna Otok hitro znajti bliže Washingtonu kot Bruslju in posledično seveda na nasprotnem bregu kot Francija in Nemčija.

Izjemni varnostni ukrepi tudi letos preprečujejo, da bi kar koli zmotilo udeležence srečanja v Biarritzu. So pa francoski rumeni jopiči, protiglobalisti, okoljski in drugi aktivisti »cinizem svetovnih voditeljev« protestno naslovili v 30 kilometrov oddaljenih francoskem Hendayu in v španskem Irunu.