Britanski premier Boris Johnson je po današnjih pogovorih z nemško kanclerko Angelo Merkel, ki ima opravka že s četrtim britanskim premierjem in že drugim po brexitskem referendumu, trdil, da je dovolj prostora za dosego novega brexitskega sporazuma. To naj bi mu dejala sama kanclerka. Priznal pa je (prvič), da mora Velika Britanija predlagati delujočo alternativo severnoirski varovalki, ki jo hoče Johnson za vsako ceno črtati iz obstoječega sporazuma o britanskem umiku.
Mesec dni za povsem novo delujočo rešitev?
Nemška kanclerka je namreč dejala, da je rešitev potencialno mogoče najti v prihodnjih tridesetih dneh, vendar tudi, da jo mora najti Britanija. Johnson je trdil, da je več kot zadovoljen s tem kratkim urnikom za novi brexitski sporazum, Merklova pa je najbolj poudarila, da je Nemčija pripravljena na trdi brexit. Alternative varovalki morajo biti povsem jasne, je ocenila, Johnson pa je manj jasno dejal, da jih mora predlagati Britanija in da bo to tudi naredila.
Johnson je zvenel zelo zadovoljno, ker je Merklova vrata za sporazumni brexit pustila odprta, a pri njem nikoli ne veš. Poleg tega je povsem jasno, zakaj EU tako zelo vztraja pri varovalki: ker se še ni in se zelo verjetno ne more pojaviti delujoča alternativa. Johnson pa si je, hote ali nehote, zadal obveznost, da jo najde v tridesetih dneh.
V Nemčiji nimajo posebej spoštljivega ali resnega odnosa do nekdanjega britanskega zunanjega ministra, iz njega se je ponorčeval tudi Der Spiegel. Tega si pri bivših britanskih premierjih gotovo ne bi privoščil. Johnsona je primerjal s ponosno neškodljivo vetrnico, ki se vrti v prazno. Pri tem je morda mislil na španskega Don Kihota, ki se je tako legendarno zaman spopadal z mlini na veter. V Nemčiji so nekoč v tolikšni meri spoštovali Britanijo, da je ta pod vladavino laburistične stranke sestavila ustavo za povojno Nemčijo. Nemci so velik del spoštovanja do Britanije izgubili zaradi Johnsona, še preden je ta pred mesecem dni postal premier. Zameril se jim je kot eden od tistih brexitskih kolovodij v Britaniji, ki so trdili, da EU ni nič drugega kot nemški načrt, da bi delo Hitlerjevega tretjega rajha nadaljevali z drugimi sredstvi: namesto z orožjem z denarjem oziroma ekonomsko prevlado.
Zresnjeno z glavo skozi zid
Johnson nastopa neverjetno samozavestno in je prepričan, da ga bodo vsi, ne samo doma, ampak tudi v tujini, jemali resno, čeprav je bil zelo neresen politik, ki je trdil, da je bolj verjetno, da se spremeni v olivo, kot da postane premier. V Evropi so ga v pričakovanju zasedbe Downing Streeta 10 razglašali za bodočega kraljičinega dvornega norčka. Johnson je Merklovi v Berlinu ponovil to, kar je govoril pred obiskom: da za začetek spreminjanja sporazuma o umiku zahteva črtanje severnoirske varovalke iz sporazuma. Trdil je, da je ta protidemokratična in da je njeno črtanje pogoj za sklenitev novega sporazuma.
EU pa tudi Irska zavračata možnost ne samo črtanja, temveč spreminjanja severnoirske varovalke. Merklova pa mu je odgovorila, da bo EU ohranila enotno in dosledno stališče. Johnson naj bi med tem prvim premierskim potovanjem v tujino, med katerim bo poleg Nemčije obiskal Francijo in se udeležil vrha skupine G7, poskusil prepričati Nemčijo in Francijo, da bi podprli nova brexitska pogajanja. Toda francoski predsednik Emmanuel Macron se je danes že izrekel proti tridesetdnevnemu roku, o katerem je govorila Merklova, oziroma možnosti, da se v tem času najde kredibilna alternativa. Johnson ga bo o nasprotnem skušal prepričati na jutrišnjem srečanju v Franciji.
V Britaniji je vsem bolj ali manj vseeno jasno, da Johnsona zanima samo trdi brexit oziroma da se spreneveda, da si želi nov sporazum zato, ker se pripravlja na predčasne volitve. V Nemčiji so bolj »optimistični«, saj mislijo, da hoče Johnson z glavo skozi zid, ki je veliko debelejši, kot misli. Merklova je politično in čustveno naklonjena Britaniji in si želi ohraniti prijateljske odnose z njo, vendar jo vse bolj moti to, kako zelo je Johnson pripravljen ponižati sebe, vlado in Britanijo v želji po pobrexitskem trgovinskem sporazumu s Trumpovo administracijo v ZDA. Povsem enak odziv lahko Johnson pričakuje v Parizu.
