Če ste mislili, da je rezerviranje prostora na plaži z brisačo trend zadnjih nekaj let, potem ste se zmotili. Gre za tradicijo, ki na slovenski obali velja že vse od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je po drugi svetovni vojni prišlo do masovnega turizma. »Masovnega v smislu, da je dostopen vsem,« pove Matej Muženič, sodelavec Pokrajinskega arhiva Koper, ki je bil eden od mentorjev študentov koprske fakultete za humanistične vede in portoroške fakultete za turistične vede, ki so v štirih mesecih pripravili razstavo pod imenom Vsi na morje in je na ogled v prostorih piranske enote Pokrajinskega arhiva Koper.
Leta 1962 že 110 počitniških domov
Sindikalni turizem, ki je po letu 1980 dejansko izumrl, se začne po letu 1954, ko je bilo z londonskim sporazumom ukinjeno Svobodno tržaško ozemlje in ko so se po drugi svetovni vojni uspeli z Italijani dogovoriti okoli ozemlja v conah A in B. Tedaj se je po besedah Muženiča začelo tudi več vlagati v turizem.
»Pojavita se dve vrsti turizma, izletniški in sindikalni, čeprav sama infrastruktura večjega masovnega turizma takrat še ni prenesla,« med sprehodom po razstavi razloži sogovornik. »Glavno vodilo za razvoj sindikalnega turizma je bilo, da si vsak delavec ne glede na družbeni položaj ali premoženje zasluži oddih skupaj s svojimi družinskimi člani.« Oditi na počitnice na morje takrat ni bil tako velik strošek, saj so delodajalci poskrbeli, da si je to za navadno največ teden dni lahko privoščil vsak. Navsezadnje so podjetja subvencionirala tudi hrano, ki so jo servirali v počitniških domovih.
»Iz dokumentov iz leta 1955, ko se začne razvijati sindikalni turizem, je bilo razvidno, da je bilo v občini Piran petnajst počitniških domov. Tri leta pozneje jih je bilo že 80. Podatek za leto 1962 pa že govori o 110 domovih.« Večina od njih je bila na območju Pirana, Fiese in Strunjana, drugi močni središči sta bila še Portorož in Seča.
»Največ počitniških domov je bilo v lasti podjetij iz osrednje Slovenije, sledile so štajerska, gorenjska in koroška regija,« pove Muženič in kot še eno zanimivost izpostavi dokumente, ki pričajo o željah oziroma potrebah podjetij po novih, dodatnih nastanitvenih kapacitetah. »Žal zgradb ali parcel, ki so bile označene kot splošno ljudsko premoženje in bi bile primerne za počitniške namene, ni bilo. Domačin, ki se začetkov sindikalnega turizma v Piranu še dobro spominja, pa pravi, je bilo že takrat treba biti dovolj zgodaj na plaži, da si dobil prostor za brisačo.«
Z odlokom do večjega reda okoli domov
Na Obalo so tako prihajali delavci iz vseh koncev Slovenije, nekateri so celo prvič zapustili svoj kraj, pogosto tudi vas.
»Kot je videti iz odredb, ki jih je dajala občina Piran, je marsikatera družina s sindikalnim turizmom prvič prišla v stik z urbanim okoljem. In prav z uriniranjem v okolici počitniških domov in vsesplošnim onesnaževanjem se je občina z odredbami bojevala že konec petdesetih let prejšnjega stoletja,« omeni sogovornik, ki izpostavi, da je največ domov imel prav sekundarni sektor, torej rudarstvo, energetika, industrija, gradbeništvo. Sledijo mu ustanove s področja kulture, izobraževanja, znanosti in sociale, za njimi pa podjetja s področja prometa, trgovine in turizma. »Najmanj domov je imel v lasti primarni sektor, torej kmetijstvo, gozdarstvo in rudarstvo.«
Delavci so na Obalo najpogosteje prihajali z osebnimi vozili. V pismih, ki so jih pisali domov, so govorili o zastojih na cestah, pogoste so bile tudi okvare starih in pogosto prenatrpanih vozil. Po letu 1955 se začne več vlagati tudi v samo dodatno ponudbo gostov, različne prireditve, plese, ki zaživijo predvsem z razvojem hotelov v Portorožu. Mesto rož začnejo ponovno odkrivati predvsem tuji gostje iz Avstrije, ki svoj precej boljši finančni položaj brez zadržkov razkazujejo na večernih promenadah vzdolž obale.
Razstava, ki so jo študentje s pomočjo evropskega denarja z mentorji pripravljali kar štiri mesece, bo na ogled še vse do konca septembra.
