V tej sodbi, ki jo na več mestih omenja tudi končna oprostilna sodba celjskega višjega sodišča, so vrhovni sodniki med drugim zapisali, da ni mogoče govoriti o preslepitvi (pri pridobivanju evropskih sredstev), saj so obtoženci v poročilu, ki je omogočalo izplačilo evropskih sredstev za obnovo Betnave, navedli točne podatke o materialu v skladišču. Po prepričanju tožilstva naj bi sicer vedeli, da to ni dovolj in da morajo za upravičenost do sredstev izkazati opravljena dela (in ne tista, ki bodo šele izvedena z materialom v skladišču), a ker niso navajali lažnih podatkov, to ni bila preslepitev.
Če ne bi priznali, bi bili verjetno oproščeni vsi
Podobno vsebino najdemo v dokončni, pravnomočni oprostilni sodbi Krašovcu (drugi soobtoženi so krivdo prej priznali in bili obsojeni). V njej je višje sodišče potrdilo stališče prvostopenjskega sodišča, da ni mogoče zastopati teze, da so bili podatki in listine, ki se nanašajo na zatrjevani material, lažni ali da so bila lažna dejstva, ki jih je direktorica družbe Betnava predstavila ministrstvu. Ministrstvo je bilo seznanjeno, da je v začasni gradbeni situaciji naveden še neuporabljeni material, zato ministrstvo ni moglo biti preslepljeno in obtoženi tako niti niso mogli ustvariti zmotne predstave o upravičenih stroških oziroma o vgrajenem materialu. Sodbi najprej vrhovnega, nato pa tudi višjega sodišča se bereta tako, da bi bili verjetno na koncu oproščeni tudi drugi obtoženi v spornem poslu, ki so krivdo priznali. Za nameček je višje sodišče na koncu tudi potrdilo prvostopenjsko stališče, da Krašovčevo napeljevanje k spornemu manevru ni bilo dokazano.
Preberite še: Arhitekt cerkvene finančne podrtije bo spet Kristusov pastir
