Slovenija že več stoletij velja za deželo krompirja. Še sredi prejšnjega stoletja je bilo z njim posajenih kar 50.000 hektarjev obdelovalnih površin. Čeprav se je v zadnjem obdobju zaradi večje dostopnosti konkurentov, kot so riž in druga žita, njegova poraba prepolovila, še vedno ostaja glavni adut vsake pametne ozimnice. V društvu ljubiteljev praženega krompirja pa pravijo, da je praženi krompir glavna jed k vsaki prilogi. »Pri nas so krompir prvič posadili okrog leta 1767 na ukaz takratne cesarice in zanj hitro našli še kako dobrodošle načine uporabe. Tudi Valentin Vodnik je v enem svojih del zapisal recept svoje mame za pražen krompir,« pove Stane Menard, predsednik omenjenega društva, ki šteje nekaj več kot 2000 udov, kot se člani imenujejo med seboj.
Končno na svoji zemlji
Da ima krompir bogato tradicijo na Slovenskem, pove tudi podatek, da je pri nas krompir znan pod kar 140 različnimi imeni. Bob, brnik, čompa, grumpir, podzemljica, podzemeljske hruške, vlaška repa in zemljak so samo nekatera izmed najbolj uveljavljenih. Z globalizacijo je veliko starih sort krompirja izginilo, ves čas pa se pojavljajo nove. In prav ljubitelji praženega krompirja tu vidijo svojo pomembno vlogo. »Ena glavnih novosti v letošnjem letu je pridobitev lastništva za našo njivo v Sneberjah, ki smo jo kot najemniki obdelovali kar 18 let. Z lastnico zemlje smo se uspeli dogovoriti za odkup in tako smo končno na svoji zemlji,« dobrodušno pripomni Menard, ki pokaže na parcelo v velikosti 800 kvadratnih metrov. »Namen našega društva ni le širjenje ljubezni do praženega krompirja, skrbimo tudi za razvoj novih sort, primernih za optimalno pripravo krompirja na čebuli. Čeprav obstaja nekaj več kot 6000 sort krompirja, se mi osredotočamo izključno na slovenski krompir in iščemo sorte, ki bi dostojno nadomestile sorti cvetnik in igor, ki sta žal že izginili s slovenskih njiv. Tudi zato vsako leto posadimo nove sorte,« razloži predsednik društva.
Zaupa jim tudi stroka
Letos so tako ljubitelji praženca na svoji njivi, pravijo ji tudi znanstveno-raziskovalna postaja, v petnajstih vrstah posadili kar osem novih sort. »V zadnjih šestnajstih letih, odkar vodim oziroma skrbim za njivo, smo preizkusili že 92 sort krompirja in 36 vzorcev. Letos smo posadili sorte, ki sta nam jih podarila Interseme in Agrosaat. Za nas je pomembno, da je sorta krompirja zgodnja, odporna, predvsem pa primerna za praženje. Letos smo tako posadili novo sorto, razor, in po prvih vidnih rezultatih, glede njegove debeline, smo zadovoljni,« pove Maša E. Vodenik, upokojena agronomka. Društvo je tudi ves čas sodelovalo s strokovnimi službami, precej več dela pa so na njivi imeli tudi zaradi letošnjega vremena, ki ni naklonjeno nobenemu pridelovalcu. »Narava nam je pokazala zobe. Majskemu deževnemu obdobju je sledila suša. Že zelo zgodaj se je na krompirju pojavila plesen. Imamo kar 8 sort krompirja in vsaka ima svoje potrebe. Kljub temu se trudimo, da pravočasno rešujemo probleme, tudi v sodelovanju s strokovnimi službami in tehnologijo pri podjetjih Interseme in Agrosaat, ves čas pa smo povezani tudi z ljubljanskim kmetijskim inštitutom,« pove sogovornica, ki omeni novo, srednje pozno slovensko sorto, imenovano razor, ki so jo letos prvič posadili.
Krompir, večji od kokošjega jajca
Za obdelovalno površino seveda skrbijo udje sami. »Jeseni zemljo pripravimo na počitek, spomladi pa se lotimo sajenja krompirja,« pove Menard, ki izpostavi predvsem druženje in dve pravili, ki se jih udje morajo držati: »Ko smo skupaj na njivi ali ob loncu za praženje krompirja, ne govorimo o politiki ali službi.« In tako je bilo tudi pred dnevi, ko so se udje zbrali na njivi, da poberejo letošnji pridelek. Čeprav so v teh letih zbrali denar za multikultivator, so se pobiranja krompirja tokrat lotili na bolj tradicionalen način. Na pomoč so namreč poklicali člane Konjeniškega društva Barje. Janez Lipovec iz Jezera, ki je s seboj pripeljal sedemletno Mašo, hladnokrvno kobilo posavske pasme, je dejal: »Gre za slovensko pasmo delovnega konja, vajenega dela tudi na njivi s kmetijskim orodjem. Pri nas doma še vedno za delo na njivi vprežemo konje.« Medtem ko je Maša v ustih žvečila sočno jabolko, je potrdil, da konju to delo nikakor ni naporno, garaško. »Bolj za hobi in rekreacijo. Navsezadnje zaradi širših pleč posavec ni najprimernejši za ježo,« še pove.
Pa vendar je bilo treba za Mašo krompir še dodatno izpodkopati z motiko. Ko so bili zlati gomolji, kot tudi pravijo krompirju, na vrhu njive, je napočil čas za ročno pobiranje. »Nekoč se je najprej pobral največji in najlepši krompir, ki ga je družina imela za seme naslednje leto. Potem se je pobral manjši, na koncu pa so na njivo spustili še otroke, da so pobrali 'drobižek',« je povedal Menard, Maša E. Vodenik pa ga je dopolnila, da bodo danes pobirali vse, v gajbice pa dali le krompir, ki bo večji od kokošjega jajca: »Krompir bomo očistili in ga sortirali, spravili z njive in ga odpeljali na hladno, kjer bo počakal do septembra, ko ga bomo uporabili na našem že 19. svetovnem festivalu praženega krompirja, ki bo 7. septembra v Postojni.«
Najboljša sorta iskana tudi pri gostincih
Osnovni recept za praženi krompir je njegovim ljubiteljem dobro znan, prav tako pestra paleta njegovih različic. Pri kroženju med mojstri pražilci društva so vsi po vrsti z veseljem podelili svoj recept za najboljši praženi krompir, pa vendar jim je bilo, tudi na račun hudomušnega nasmeha na obrazu, težko verjeti, da so nam zaupali prav vse sestavine. So nam pa brez dileme potrdili, da imajo sami zagotovo zelo pomembno besedo pri postavljanju cene najbolj iskanega krompirja. »Letos smo na njivi ponovno posadili sorto manitou, ki pri naših pražilcih velja za eno najkakovostnejših prav za praženi krompir. Tudi zato je cena tega krompirja nekoliko višja, je pa iskan tudi pri gostincih, ki želijo svojim gostom postreči le najboljši praženec,« je dejal pražilec, nekoč tudi sam gostinec, Martin Zver.
