Eden izmed projektov, ki filmskim profesionalcem skušajo predstaviti zgodbe in ustvarjalce iz regije, je True Stories Market ali Tržnica resničnih zgodb v sklopu programa Razčistiti s preteklostjo, ki ga festival vsako leto pripravlja v sodelovanju z Robert Bosch Stiftung in Al Jazeero Balkans.
Na Tržnici se zbirajo ljudje, ki pripovedujejo o tem, kar so doživeli med vojno. Fikret Bačić, ki je leta 1991 odšel na delo v Nemčijo, je, potem ko se je leto zatem vrnil, ugotovil, da so mu pobili vseh 32 družinskih članov in sorodnikov – njihova trupla išče še danes. Selma Čengić, po poklicu medicinska sestra, med vojno pa bolničarka, je bolestno sovražila Srbe in Hrvate, dokler ni v zadnjih letih vojne ugotovila, da so se skupaj z bosanskimi muslimani borili tudi ti. Iva Radić, hči Srbkinje in Hrvata, še danes išče truplo svojega očeta, ki so ga ubili, ker ga njegovi sorodniki v Splitu zaradi srbske žene niso hoteli sprejeti na varno. Tržnica resničnih zgodb je izjemno čustven dogodek, ki po pravilu močno gane tako nastopajoče kot občinstvo.
Paradoks odrinjenih
Države jugovzhodne Evrope se danes soočajo z novimi težavami, ljudje pred brezizhodnostjo gospodarske situacije bežijo na zahod. Bolgarski film Cat in the wall (Mačka v zidu) Mine Mileve in Vesele Kazakove tako obravnava življenje bolgarskih priseljencev v Veliki Britaniji, ki v zadnjih letih tam – tudi zaradi brexita – doživljajo negotovost in nestrpnost. Irina (Irina Atanasova) je arhitektka, ki v Londonu živi s sinom in bratom zgodovinarjem. Kljub svoji izobrazbi Irina dela kot natakarica, njen brat, akademik, pa na stanovanjske hiše namešča satelitske krožnike. Rdeča nit filma je družbena onemogočenost priseljencev, ki morajo ne glede na svojo izobrazbo početi tisto, česar nočejo početi Angleži, hkrati pa neprenehoma doživljajo rasistične izpade okolice. Zaplet filma pa je vendarle zelo preprost. Irinina družina na hodniku najde zapuščeno mačko; posvojijo jo in čipirajo. Nekaj dni pozneje se izkaže, da je mačko izgubila revna črnska družina iz zgornjega nadstropja, ki živi od socialne pomoči, vzgaja agresivnega pitbula, njihovo hčer pa naj bi posilili na dvorišču. Med družinama se vname spopad za mačko, ki noče in noče prilesti iz zidu stanovanja, kamor se je zatekla. Mačka v zidu dobro prikaže temeljno protislovje deprivilegiranih družbenih skupin: kljub temu da tako bolgarski priseljenci kot revni temnopolti Britanci na neki način živijo na družbenem robu, to še ne pomeni, da nastopajo solidarno, temveč drug drugega prijavljajo policiji in obkladajo z enakimi žaljivkami, kot jih slišijo sami: »Vrnite se, od koder ste prišli!« in »Mi smo evropski državljani, iz katerega dela Afrike pa ste prišli vi?« – »Rojeni smo v Essexu!« Film je posnet naturalistično, tako da je videti skoraj kot dokumentarec, kar še poudari vsakdanjost in pristnost zgodbe s socialnega dna z vsemi njenimi absurdnostmi.
Azerbajdžansko-avstrijski film When the Persimmons grew (Ko so rasli kakiji) režiserja Hilala Baydarova je v nasprotju z Mačko v zidu dokumentarni film, ki je ob vsej intimnosti, ki mu jo uspe ustvariti, zares videti kot igrani film. Meditativen, poetičen film o življenju režiserjeve družine na azerbajdžanskem podeželju sestoji iz vsakdanjih domačih opravil, vključno s pobiranjem in sušenjem kakijev. Hkrati je film potret njegove matere, osamljene gospe, ki zares zaživi enkrat na leto – v poletni sezoni kakijev, ko se za njihovo pobiranje, sušenje in spravljanje zbere vsa družina – potem pa se znova umakne v kontemplativno samoto, v sprehode v naravi in pregledovanje starih, črno-belih fotografij. Film je po eni strani izjemno oseben, intimen, v njem se režiser sooči z lastnimi občutki navezanosti in hkratne odtujenosti od doma, hkrati pa skozi prikaze vaškega življenja ustvarja tudi svojevrstno poezijo, kot da bi režiserja še posebno fascinirali gibi in koreografija teles pri povsem vsakdanjih, na videz banalnih opravilih.
