Ludogorec je kvaliteta. Ludogorec je brzina. Tako je Darko Milanič že v soboto v Celju opisal tekmeca, ki stoji mariborskim nogometašem na poti do evropske jeseni. Vseeno je pazil, da bolgarskih prvakov ne bi preveč pohvalil. »V Evropi igramo proti kvaliteti, ne bom rekel izredni kvaliteti, ampak kvaliteti.« Kakšna kvaliteta je moštvo Ludogorca, ocenjeno na debelih trikrat več od Maribora, sta šla v nedeljo v Bolgarijo preverit Zlatko Zahović in Saša Gajser, da bi jutri ob 19.30 vijoličasti vedeli, kako se zoperstaviti in unovčiti lastno kvaliteto. Proti ekipi, ki še edina neporažena vodi v svojem prvenstvu. Za Milaniča, ki je dobil podporo upravnega odbora, a bolj za evropske izzive kot domače spodrsljaje, ni dileme, kje so glavne možnosti Maribora. »Poleg izredne mentalne priprave potrebuješ tudi srce. Da pozabiš na vse in se ne smiliš samemu sebi. V boj, metati se na zobe, drug za drugega in na tak način narediti dober rezultat.«

Zeleni in bogato podprti

V igri ne bo le evropska jesen. Za še več bo šlo. Igralo se bo nemara tudi za (trenerske) službe. Ne za Darka Milaniča ne za Stojča Stoeva to namreč ne bo prva »tekma sezone«. Rosenborg oziroma Ferencvaros, ki je Ludogorec že v prvem krogu pahnil v boj za ligo Evropa, kjer so orli izločili Valur (4:1) in TNS (9:0), sta bila premagljiva. Zato pa je za oba ta dvoboj zadnji popravni izpit. Kdor ne bo izdelal, bo trčil ob pričakovanja in navade. V zadnjih osmih letih so v Ljudskem vrtu petkrat gledali evropske dvoboje tja do zime, enkrat tudi februarja, v Razgradu pa kar šestkrat, dvakrat še februarja in enkrat celo marca. Oba kluba sta v tem času dvakrat igrala v ligi prvakov.

Toda pri evropskih uspehih se podobnost tudi konča. Ludogorca iz mariborske perspektive ni težko opisati. So zeleni in bogato podprti. Deluje znano. Zgodba o uspehu, ki ji bolgarska nogometna tradicija v Sofiji ne z Levskim ne s CSKA-jem ni mogla več slediti, sloni na 50-letnem Kirilu Domuščijevu. Tja skoraj do milijarde so prešteli njegovo premoženje, ustvarjeno v bolgarski tranziciji najprej z obutvijo in oblačili, nato pa v farmaciji, v glavnem veterinarski. V Razgradu, po velikosti enaintridesetem bolgarskem mestu (33.000 prebivalcev), je našel, kar je iskal. Tretjeligaša s potencialom za precej več. A če Domuščijev – kot veliko tovrstnih lastnikov klubov – ni imel toliko potrpljenja s trenerji, je zato imel potrpljenje s prebojem kluba. Samo še v Estoniji so doživeli, da je novi prvoligaš takoj pobral vse, kar se pobrati da. Ludogorec je v sezoni 2011/12, ko je Maribor prvič zaigral v ligi Evropa, osvojil prvenstvo, pokal in superpokal ter nato pošteno namučil zagrebški Dinamo. Evropi so tako dali vedeti, da so našli recept. Kako? S tujci, če le gre, Brazilci. In Romuni.

Raje gradil(i) stadion kot bolgarski nogomet

Domuščijev, sicer častni občan Razgrada in prejemnik častnega državljanstva ameriške zvezne države Nebraske, je raje gradil Ludogorec Areno, kjer so zeleni orli lahko igrali najpomembnejše evropske tekme šele predlani, ko je naposled premogla za Evropo potrebnih devet tisoč sedežev, kot bolgarski nogomet. Ludogorec je nazadnje prispeval le dva reprezentanta, tretji bi bil vezist Marcelinho, ki je v klubu od leta 2011 in ima bolgarsko državljanstvo. Prav za Maribor je spet nared, vrnil se je po poškodbi in tako Stoevu, ki ima v romunskem napadalcu Claudiu Keseruju stroj za gole, ponudil bogate izkušnje. »Vsak klub ima svoje vrednosti in drugačen slog igre. Ne morem primerjati Ferencvaroša in Maribora,« je Stoev opisal vijoličaste in označil tekmece za zelo resne. Ker takšen bo ta dvoboj. Smrtno resen.