Sofia Streisand iz Peterburga je pri 14 letih začela delovati v teatrih. Kmalu je postala vodja produkcijskega oddelka v gledališču Mikhailovsky Opera, drugi največji operni hiši v rodnem mestu. Sodelovala je že z Metropolitansko opero, Losangeleško opero, nemško Komische Oper in Marijinim gledališčem ter številnimi uglednimi režiserji, kot so Willy Decker, Phelim McDermott, Martha Domingo. Trenutno dela v Los Angelesu, lani je tam posnela tudi svoj prvi film Dar čarovnikov, ki je osvojil več nagrad. Je tudi članica Zveze režiserk in pa združenja Ženske v filmu.
Opera ima v Rusiji dolgo tradicijo. Kaj pa muzikal? Lahko govorimo o peterburškem muzikalu kot o na primer broadwayskem muzikalu?Vemo, da je ruska opera ena največjih industrij na svetu, poleg italijanske, nemške in francoske. Rusija ima močno glasbeno tradicijo, vendar nihče ne razmišlja o muzikalu tako kot na Broadwayu, v Londonu, Parizu. Lahko pa se to spremeni, saj imamo odlične skladatelje, izjemno glasbeno in plesno oziroma baletno tradicijo. Po padcu železne zavese se je evropska kultura, vključno z ameriško, zlila z rusko, s tem pa vplivala na samo rusko tradicijo in kulturo.
Ameriški muzikal je prvič prišel v Rusijo pred dvajsetimi leti, pred približno desetimi leti pa so tudi ruski skladatelji ugotovili, da lahko pišejo muzikale. Torej smo v tem žanru zelo mladi, kar pa ne pomeni, da nismo sposobni ustvarjati muzikalov na ravni Broadwaya.
Na oder ste postavili klasični deli ruske literature. Kakšen režijski izziv je bil to za vas?Vsekakor sta mi ti po vsem svetu znani mojstrovini predstavljali velik izziv. Največjo odgovornost pač nosi režiser. In mnogi režiserji so ju na oder že postavili legendarno, neponovljivo. Vsekakor ta pritisk občutim, toda o tem nočem razmišljati. Lahko je režiser mlad ali star, izjemno talentiran ali pa nekoliko manj – vsi se trudimo po najboljših močeh. Bili so tudi izzivi, prizori, ko nisem vedela, kako naj jih razrešim… Interpretacijsko sem se naslonila na scenarij, ne neposredno na literarno predlogo, zato je veliko odgovornost prevzel tudi scenarist, ki je moral zgodbi Puškina in Bulgakova prenesti v nov medij.
Glasbo je napisalo kar šest skladateljev. Kako bi jo opisali?Šest skladateljev je prispevalo šest zelo različnih poetik, vsak piše v svojem slogu. V Ljubljano je denimo prišel eden od njih, Anton Tanonov, ki je zelo ugleden skladatelj, piše filmsko, operno, baletno in simfonično glasbo ter je vodja oddelka za kompozicijo in improvizacijo državnega konservatorija v Sankt Peterburgu, kjer se je nekoč šolal tudi Čajkovski. Glasba je torej kompleksna in raznolika. Imate na primer mistični svet hudiča. Kdo ve, kako je dejansko videti hudič? Morda boste presenečeni, ko boste videli kostumsko kreacijo, kajti scenaristi in koreografi imajo spet svoj pogled na svet glasbe. Veliko je mističnih karakterjev, hudič ima okrog sebe posadko, ki se rada z gledalci šali ali jih straši. Nekateri gledalci so malo sramežljivi. Skratka, lahko rečem, da gre za preplet več zgodb s priokusom starinske patine, glasba se zdi ob tem zelo smiselna, saj nas pelje iz enega sveta v drugega.
Katere talente mora imeti nastopajoči v muzikalu? Avdicije za nastopajoče ste imeli po vsej Rusiji.Muzikal je zelo poseben žanr, a ne samo zato, ker morajo imeti nastopajoči glas ter smisel za ples in igro. Nikoli kot gledalec ne smeš zraven razmišljati, da zdaj on poje, zdaj pleše, ti prehodi morajo biti naravni, spontani. Ponosna sem na ekipo, zelo realistično interpretirajo svoja čustva. Nimaš občutka, da si na koncertu, prej imaš občutek, da gledaš film.
Kakšni so vaši načrti za naprej?Ukvarjam se že z novim muzikalom, gre še za eno Puškinovo zgodbo, za Pikovo damo. Premiera bo v ZDA.
