Iza Mlakar, slovenska odbojkarska reprezentantka: Cenim, če mi nekdo mnenje pove na štiri oči

Za nami so trije tedni uspešnih priprav v Kranjski Gori. S soigralkami smo se odlično ujele in prišle v formo. Morda nam manjka le še nekaj uigravanja. Naš cilj je, da se uvrstimo iz skupine v naslednji krog tekmovanja, za kar bi morali zadostovati dve zmagi. Najverjetneje proti Portugalski in Ukrajini. Želim si, da bi našo najboljšo igro prikazale že na uvodnih tekmah. Zavedamo se naše kakovosti.

Predvsem Italijanke imajo zelo močno ekipo in so lani osvojile naslov svetovnih podprvakinj. Če bomo igrale po naših najboljših močeh in nas bo kdo premagal, mu lahko le čestitamo in gremo dalje.

Pritisk zagotovo je, saj se mi zdi, da ljudje pričakujejo, da bomo dobile kar vse tekme. Če nam ne gre, hitro začnejo iskati razloge za neuspeh. Mentaliteta Slovencev je, da radi iščemo napake in po neuspehih kažemo s prstom. Če bo na evropskem prvenstvu neka ekipa boljša in kakovostnejša od nas, ne moremo veliko narediti. Tekma ima vedno zmagovalca in poraženca.

Veliko je takšnih, ki nas začnejo gledati šele takrat, ko po televiziji prenašajo večje tekmovanje. Morda vidijo naš poraz in si mislijo, da smo spet izgubile. Običajno nato sledijo nesramni komentarji. A zdaj s soigralkami razmišljamo le o naši igri in o tem, da bomo kar najbolje predstavljale našo državo. Če bomo igrale borbeno, si nimamo česa očitati.

Sama nikoli oziroma zelo redko berem članke in komentarje pod njimi, saj se mi zdi, da to ne vpliva dobro name. Morda za nekatere slišim, ker mi jih posredujejo znanci, čeprav si tega niti ne želim. Na začetku je to zagotovo manjši šok, saj si ne predstavljaš, da bi kdo lahko izrekel kaj slabega o tebi. Vendar hitro spoznaš, da gre za ljudi, ki se ne spoznajo na naš šport, ga spremljajo od doma in zgolj po naključju. Tega si ne jemljem k srcu. Vsak ima sicer pravico, da izrazi svoje mnenje, a se mi ne zdi prav, da nekdo komentira nekaj, na kar se ne spozna. Tisti ljudje, ki vedo, za kaj se gre, se običajno vzdržijo komentarjev oziroma debata ostane v ožjem krogu. Sama najbolj cenim, če mi nekdo svoje mnenje pove na štiri oči in odkrito. Tako se lahko naučim kaj novega. To, kar se piše, name nima vpliva.

Ne. Morda so me tega navadili že starši. Enostavno dobiš debelo kožo, sprejmeš mnenje vsakega in se sprijazniš z dejstvom, da si nekomu všeč, drugemu pač ne. To je nekaj povsem običajnega. Ne moreš biti vsem najljubši.

Pripravljenost sem poskušala ohraniti z individualnimi treningi in delom v fitnesu. Bilo mi je nekoliko težje kot drugim, predvsem v prvem tednu, nato pa mi je bilo vse lažje. S svojo pripravljenostjo sem zadovoljna, čeprav se mi zdi, da za vrhunsko formo vedno potrebujem štiri do pet tednov treningov. Do začetka prvenstva moramo izpiliti le še nekaj tehničnih stvari.

V šestih letih, odkar sem v reprezentanci, sem manjkala le enkrat, pa še to zaradi mature. Igranje za reprezentanco je ena največjih časti, ki lahko doleti športnika, vendar usklajevanje obeh področij ni lahko. Na fakulteti sem vsa leta izpuščala nekaj izpitov, letos pa sem jih morala obvezno opraviti. Tudi zato sem v dogovoru s selektorjem izpustila nastope v srebrni ligi. Letos sem bila kar uspešna, saj sem opravila vse študijske obveznosti. Še zdaj ne vem, kako mi je uspelo dokončati tri letnike. Lahko rečem, da sem ponosna nase, da sem kljub študiju vzdržala visoko formo tudi v odbojki.

Že od majhnega sem imela ogromno energije, a mislim, da moraš biti poseben tip človeka. Tudi kave ne popijem veliko. Imeti moraš predvsem veliko discipline in motivacije. Prav tako imam neverjetne starše, ki me spodbujajo in so me s svojimi nasveti peljali po pravi poti.

O tem sem razmišljala zelo dolgo in kolebala, ali se odločim za ta korak. Petkrat zapored sem bila najkoristnejša igralka slovenskega prvenstva in zdi se mi, da v nekem obdobju nekatere stvari prerasteš. Pred mano je bila odločitev, ali neham igrati odbojko in se osredotočim na študij medicine ali pa odidem v tujino. Po posvetu s starši sem se odločila, da za leto, dve odidem v tujino in dobim novo življenjsko izkušnjo. V boljši klub bi težko odšla.

Pravzaprav sva se o odhodu v tujino pogovarjala le lani. Da odhajam v tujino, sem ga obvestila šele po podpisu pogodbe, vendar se je strinjal, da sem se odločila pravilno. Dobila sem kar nekaj nasvetov. Tudi od Tineta Urnauta (kapetan moške odbojkarske reprezentance, op. a.), s katerim se poznam od otroštva, saj je tako kot jaz z Raven na Koroškem in je igral v Italiji.

Ko sem bila mlajša, je bila moja vzornica Francesca Piccinini, ki je igrala prav v Bergamu. Vendar klub zdaj ni več to, kar je bil včasih. Kolikor ga spremljam, še nastopa v prvi italijanski ligi, a ne tako uspešno.

Mislim, da bom imela nekaj domotožja, saj smo z družino zelo povezani. Po drugi strani pa se tega zelo veselim. Ne čutim strahu, saj vem, da bom pokazala, česa sem sposobna. V začetku julija sem bila tri dni v Novari in v klubu so pokazali zelo spoštljiv odnos. Živčnost je navzoča le zaradi tega, ker me čaka nekaj povsem novega.

Tu sem doživela neko obdobje odraščanja. Težko mi je bilo, ker sem spoznala veliko prijateljev, se navezala na nekatere ljudi. Tu sem dosegla ogromno uspehov in verjamem, da sem klubu dala kar nekaj stvari. Vesela sem, da sem tu dozorela, a je enostavno napočil čas za slovo. Ne da bi koga podcenjevala, vendar mi je igranje tekem v slovenskem prvenstvu postalo že rutina, morda celo prelahko. Dobila sem občutek, da lahko dosežem še kaj več.