Za obširnejši prikaz vseh trenutnih in bodočih posledic, povzročenih zaradi šlamastike pri resnem razumevanju zakonitosti gradbene dejavnosti, je v rubriki Mnenja premalo prostora. Trenutna vsebina mojega pisma je namenjena zapisu novinarke, ki je v povezavi z zakonom o javnem naročanju navedla, naslednje: »Prvi zakon je recimo od naročnika zahteval natančen popis del, s katerim je minimiziral možnost nepričakovanih del. A ta mehanizem se je med popravljanjem izgubil, nepričakovana dela pa so se, še zlasti pri infrastrukturnih projektih, potencirala.« V citirani vsebini je prvi del nepravilen, preostali del pa je pravilen, kar je pravzaprav besedni umotvor za plačevanje napak. Zakon o javnem naročanju iz leta 1997 in na njegovi osnovi sprejeta odredba o obvezni vsebini razpisne in ponudbene dokumentacije sta zahtevala prikaz točno določenih podatkov, ne pa natančnega popisa del. Popis del je zahteval pravilnik, sprejet na osnovi zakona o graditvi objektov. Omenjeni podatki so omogočali odločevalcu v postopku javnega natečaja, da pravočasno primerno ukrepa zaradi možne potencialne indirektne koruptivne nepravilnosti. Ta varovalka je bila namenjena preprečevanju plačnega socialnega dampinga s strani delodajalcev izvajalca storitve javnega naročila. Seveda je posledično omogočala tudi sledljivost resničnega nadziranja primernega kvalifikacijskega tarifnega plačevanja stroška dela neposrednih izvajalcev, delavcev ter vseh povezanih prispevkov in davkov.
Taka ureditev, s katero je odločevalec v postopku javnega naročanja imel vzvod, da je iz vsebine neke ponudbe lahko ugotavljal potencialni damping na področju delovnopravne in socialne politike, ni bila in tudi ni preveč pogodu lastnikom izvajalcev javnih naročil. Namreč, prikaz ključnih podatkov na tabelah onemogoča skrivanje nespoštovanja zahteve, ki jo poleg točke 6.2 FIDIC pravil predvideva tudi direktiva EU o javnem naročanju in tudi naš zakon za tovrstna naročila. Tovrstnih podatkov današnja regulativa ne zahteva. Dobra praksa preteklosti se je spremenila v današnje stanje, ki povzroča cel kup zadreg in težav. Čeprav bi bila rešitev možna že na osnovi določb členov trenutno veljavnega zakona o javnem naročanju, prave volje niti želje ne kaže nihče.
Da so trenutne težave pri sprejemanju nedvoumno pravilnih odločitev v postopkih javnega naročanja slika stanja, ki ga je povzročil zakonodajalec s svojimi velikokrat nepremišljenimi spremembami, je čedalje bolj razumljivo širši javnosti, davkoplačevalcem. Nerazumno je samo to, da si tako šlamastiko volilci sploh dovoljujemo. Saj je to vendar denar nas vseh, tudi če gre za nepovratna evropska sredstva. Ko se ugotovi določeno neskladje s pravili EU, kazen plačamo davkoplačevalci, ne pa tisti, ki je povzročil spremembe, ki generirajo potencialne nepravilnosti in ki se sankcionirajo in so družbeno nesprejemljive.
Pismo zaključujem z domnevo, da sem nakazal na povezavo smotra navajanja podatkov v postopku javnega naročanja na osnovi zakona o javnih naročilih. Pomembnost natančnih popisov del, ki jih omenja navedena avtorica mnenjskega prispevka v Dnevniku, pa bom predstavil v ločenem pismu bralca. Ta tematika ima še večjo težo poleg prikazovanja podatkov, ki dopolnjujejo vsebino ponudbene dokumentacije v postopku javnega naročila. Mnenjsko predstavljen neodgovoren odnos investitorjev, ki so naročniki aktivnosti gradenj, je v veliki meri posledica ravno spremenjenih odgovornostnih obvez avtorjev projektnih dokumentov. Trenutna ureditev omogoča nagrajevanje, ne pa kaznovanje napak. In prav hitro razumeš, kaj je največkrat vzrok, da nepredvideno postane predvideno.
Dušan Divjak, Spodnja Slivnica
