DRI oziroma njegov pravni predhodnik DDC je vse od začetka priprave gradnje drugega tira Divača–Koper pripravljal vso potrebno tehnično dokumentacijo, naročal geološke raziskave trase bodoče proge, pripravljal vse finančne investicijske ocene in potrebne dokumente, vodil pripravo vseh podlag za vrednotenje možnih umestitev v prostor, pridobival potrebna zemljišča po naročilu Direkcije RS za infrastrukturo in po njenem naročilu kot notranji inženir tudi naročal vse potrebne študije in projekte v postopkih umeščanja trase v prostor. Potem ko je direkcija za infrastrukturo prenesla vodenje investicije na 2TDK, je 2TDK prevzel vso dokumentacijo projekta drugega tira Divača–Koper, ki jo je za direkcijo pripravil ali pridobil DRI oziroma še prej DDC. 2TDK je tudi zaposlil ključna inženirja (Bojana Cerkovnika in Marka Žitnika), ki sta prej pri DRI vodila delo v zvezi z drugim tirom Divača–Koper.

Formalno verjetno drži, kar trdi Tina Bučić, da DRI trenutno opravlja za 2TDK zgolj nadzor nad gradnjo dostopnih poti do gradbišča bodoče železniške proge, ker nima sklenjenih drugih pogodb za opravljanje inženirskih storitev pri vodenju gradnje drugega tira Divača–Koper, nikakor pa ni res, da DRI nima nikakršne vloge več pri gradnji te trenutno največje infrastrukturne investicije v Sloveniji. DRI je največje inženirsko podjetje, ki je v Sloveniji edino sposobno zagotoviti izvedbo velikih gradbenih infrastrukturnih projektov, saj druga inženiring podjetja nimajo ustreznih kadrovskih zmogljivosti in tudi ne nakopičenega znanja, kot ga je v dolgih letih zbral DRI kot pravni naslednik DDC. Razpisni pogoji za gradnjo premostitve doline Glinščice ali razpis za PZI projekte za drugi tir Divača–Koper so preslikava razpisnih pogojev, kot jih je po FIDIC pogojih pripravil DRI in jih je 2TDK očitno brez pogodbene podlage prevzel pri svojih postopkih javnega naročanja. 2TDK nedvomno po prevzetih inženirjih, bivših delavcih DRI, nadaljuje prakso DRI pri oddajanju naročil, DRI pa bo formalno izvajal zgolj gradbeni nadzor. Navedeno pomeni, da bo DRI neformalno še naprej krmilil politiko oddaje javnih naročil in tako vplival na izvajanje strategije javnega naročanja, ki sta jo za 2TDK pripravila Deloitte in Mott MacDonald. Pisanje Tine Bučić pomeni, da se DRI formalno odreka odgovornosti za vse dosedanje zablode pri gradnji drugega tira Divača–Koper, pri čemer pa dejansko vsebinsko vodi to investicijo, ker je nebogljen ali namerno tako organiziran 2TDK nesposoben zagotoviti linijo vodenja, kot jo je pri gradnji avtocest uspešno diktirala prva uprava DARS pod vodstvom strokovnega in odločnega predsednika uprave Jožeta Brodnika.

DRI je nedvomno visoko strokovno inženirsko podjetje, usposobljeno voditi najzahtevnejše gradnje, če je ustrezno nadzorovano in vodeno s strani investitorja. Če investitor 2TDK in nadzorne institucije države (od vlade do računskega sodišča in resornih ministrstev) niso sposobni ali ne želijo zagotoviti potrebnega nadzora nad delom notranjega inženirja DRI, se lahko vodenje investicije hitro izrodi v porabljanje javnega denarja, kot smo mu priča pri gradnji drugega tira Divača–Koper. Kljub temu, da je Slovenija za ta projekt do prenosa investicije na 2TDK že porabila 55 milijonov evrov (po nekaterih informacijah pa celo skoraj 100 milijonov evrov), in kljub temu, da je Slovenija v 2TDK že vložila vsaj 220 milijonov evrov osnovnega kapitala, se gradnja te prepotrebne proge dejansko še niti ni začela, kaj šele, da bi ob zmedi pri oddajanju naročil lahko pričakovali izvedbo v predvidenih rokih v skladu z investicijskim programom.

Moja javno objavljena opozorila na zlorabe gradnje drugega tira Divača–Koper za negospodarno trošenje proračunskega denarja v škodo javnega interesa so končno pripravila najpomembnejšega režiserja te za državo škodljive prakse DRI, da se je javno odzval na moja dobronamerna sporočila izvršni oblasti in slovenski javnosti. Odziv, ki si ga je dovolila Tina Bučić, ne pojasnjuje dejanskih razmerij pri vodenju gradnje drugega tira Divača–Koper in ne daje strokovnih vsebinskih odgovorov na pereča vprašanja vodenja te investicije, pač pa skuša vlogo DRI prikriti s formalnimi ugovori. Čeprav gotovo marsičesa o ravnanju DRI ne vem, ker vodenje projekta drugega tira Divača–Koper ni transparentno, je omalovaževanje mojih javno objavljenih mnenj (zaradi formalnih razlogov) na Damijanovem blogu in na javni TV gotovo najboljši dokaz, da imam povsem prav. DRI bi moje kritike lahko ovrgel le tako, da bi korektno razkril svojo vlogo pri vodenju te investicije, namesto da se izogiba odgovornosti. Dokler DRI svojih sposobnosti ne bo uporabil za doseganje javne koristi, to je, dokler ne bomo priča gospodarni in hitri gradnji drugega tira Divača–Koper, bo svojemu ugledu škodil predvsem sam. In dokler ne bo zmogel prisluhniti upravičeni in dobronamerni kritiki, se njegov ugled kljub bravuroznim pisanjem Tine Bučić ne bo izboljšal.

Verjetnost, da bo DRI spregledal svoje zmote, je gotovo zelo majhna, a ostaja nam upanje, da bodo 2TDK, vlada, resorna ministrstva in vsi pristojni organi nadzora nekoč le doumeli, da je v javnem interesu zagotoviti gospodarno vodenje investicij. Tedaj bo DRI svoje delovanje podredil javnemu interesu, ne ker bi to želel, ampak ker bo k temu prisiljen, in bo ponovno koristno deloval, saj ga bo k temu prisilila, tako kot je to bilo v času odločnega in uspešnega vodenja gradnje avtocest, strokovna in odločna linija vodenja investicije.

Stanko Štrajn, Ljubljana