Na ljubljanskem Inštitutu Jožefa Stefana (IJS) so imeli med zadnjim vročinskim valom zelo zanimive goste. Trije angleški polarni raziskovalci so v laboratoriju za okoljsko fiziologijo in ergonomijo, ki ga vodi profesor Igor Mekjavič, testirali oblačilne sisteme za polarne razmere. Nekoliko čudaško je bilo medtem, ko je na prostem žgalo sonce, opazovati tri može, oblečene v več slojev profesionalnih oblačil, kako v klimatski komori, ohlajeni na minus 20 stopinj Celzija, hodijo po tekočem traku, trenirajo na orbitreku in stoje berejo oziroma nepremično sedijo. Opremljeni so bili s senzoriko, ki je merila njihovo jedrno temperaturo, kožno temperaturo in temperaturo ter vlago sloja med osnovnim in vrhnjim oblačilnim sistemom pa tudi njihov srčni utrip. Po vsaki od polurnih rund testiranja so s pomočjo ocenjevalnih lestvic zapisali svoje vtise o udobju in toploti posameznega oblačila in o naporu, ki so ga zaznavali med izvajanjem dejavnosti.
»Cilj testiranja je bilo preizkušanje različnih modelov in materialov oblačil, različnih kombinacij posameznih oblačilnih kosov in preizkušanje oblačil pri različnih aktivnostih,« je povedala Urša Ciuha, raziskovalka z IJS. »Z meritvami temperature in vlage smo lahko posamezne oblačilne kombinacije ovrednotili tudi objektivno, glede na njihove značilnosti izolacije in evaporacije.«
Njegov dom je severni tečaj
Glavni motor angleške polarne odprave je 33-letni Londončan Alexander Piers William Hibbert, vodja polarnih odprav in profesionalni fotograf. Že med študijem bioloških znanost na univerzi Oxford se je včlanil v tamkajšnji raziskovalni klub, pri enaindvajsetih pa je skupaj z Georgeom Bullardom izvedel odpravo Tiso, najdaljše polarno (arktično) potovanje brez zunanje podpore. V 113 dneh sta prehodila čez Grenlandijo 2211 kilometrov, v zadnjem tednu jima je že kritično primanjkovalo hrane.
V letu 2011 je Alex dvakrat poskušal izboljšati hitrostni rekord pri prečkanju grenlandske ledene kape, vendar ni imel sreče z vremenom. Leto pozneje je izstopil iz elitnih združenj, londonskega Kraljevega geografskega društva in newyorškega Kluba raziskovalcev, kot je zapisal v svoji knjigi Maybe, zato, ker se je njuno delovanje omejilo le še na pridobivanje denarja. Lotil se je projekta Dark Ice (Temni led), znanstveno-raziskovalne ekspedicije na severni tečaj v času zimske polarne noči, brez zunanje pomoči. Prva odprava leta 2012 se je končala predčasno zaradi zdravstvenih težav Hibbertovega partnerja, naslednje leto so podvig onemogočile slabe ledne razmere. Zdaj se Hibbert že sedem let pripravlja na tretji poskus.
Skupaj z angleškimi polarnimi avanturisti je na IJS prišla tudi ekipa nizozemskega startupa ByBorre, v katerem so specializirani za inovativne inženirske rešitve tkanja pletenin. »Za odpravo Dark Ice, na kateri se bo temperatura gibala med minus 20 in minus 40 stopinj Celzija, razvijamo lastne tkanine in jih kombiniramo z najkakovostnejšimi tkaninami drugih proizvajalcev za vse sloje oblačil, da bodo med dolgotrajnim potovanjem čim bolj nosljive in vzdržljive in da se bodo hkrati čim bolje obnesle pri uravnavanju temperature in odvajanju vlage,« je povedal Borre Akkersdijk, kreativni direktor podjetja.
Za vsakega člana odprave oblikujejo oblačila posebej. »Oblačila morajo biti posebej prilagojena temu, da bodo raziskovalci za sabo vlekli težke sani, žepi morajo biti na pravem mestu, zaščiteni, da hrana in druge stvari v njih ne bodo zmrznile, odprtine morajo biti dovolj velike in lahko dosegljive, pomembnih je veliko podrobnosti, ki lahko izboljšajo počutje oziroma udobje članov odprave,« pravi Akkersdijk, ponosen na to, da so industrijski velikani Woolmark, Goretex, Adidas in Polartec pri projektu odprto privolili v tekmovanje, kateri od njih zagotavlja s svojimi materiali in izdelki v določenih okoliščinah najboljše lastnosti.
Dolga, naporna odprava
Poleg Hibbarda sta v arktični ekipi še George Bullard in James Wheeldon, skupaj so izpeljali v zimskih mesecih v arktičnem krogu že več izvidniških potovanj. »Zdaj začenjamo s kanadske severne obale Aljaske s pregledi v čolnu,« pravi Alex Hibbard. Prvi del potovanja bodo opravili s čolnom, potovali bodo skupaj s premikajočimi se ledenimi ploščami po Arktičnem morju, ko bodo prišli do prave točke, pa bodo nadaljevali pot na smučeh in opravili zadnjih več sto kilometrov poti čez ledene grebene in odprto morje do severnega tečaja. Vso hrano in opremo bodo tovorili na saneh, izdelanih iz kompozitnih plovnih materialov, da jih bodo lahko tudi povezali in preveslali po morju med eno in drugo ledeno ploščo.
Smučarska oziroma pohodniška faza odprave bo trajala predvidoma dva meseca, težave z nočno orientacijo bodo reševali z napravami GPS in specialnim kompasom, ki jim bo pomagal, da se zaradi nenehnega premikanja Zemljinega severnega magnetnega pola ne bodo oddaljili od cilja. »Imeli bomo močne čelne svetilke z zelo zdržljivimi baterijami, spravljenimi blizu telesa, da ostanejo tople,« pravi Hibbard. »Svetijo lahko 50 metrov daleč, da bomo videli, ali je led, po katerem hodimo, varen.«
Paziti se bodo morali severnega medveda
Doslej sta bili opravljeni le dve uspešni zimski odpravi na severni tečaj. Slavni polarni pohodnik Norvežan Borge Ousland in švicarski vsestranski avanturist Mike Horn sta leta 2006 prehodila ledeno prostranstvo iz Rusije in prišla do severnega tečaja, a sta za dva dni zamudila vzhod pomladnega sonca. Dve leti pozneje sta Rusa Matvej Šparo in Boris Smolin prav tako krenila z rta Arktičevski na severu Sibirije, uspešno prišla do severnega tečaja, vendar poti nista opravila brez zunanje pomoči, saj so jima novo zalogo hrane in opreme dostavili z letalom.
»Mi želimo stvar opraviti drugače, pot naše odprave z Aljaske pa bo za več sto kilometrov daljša od ruske,« pravi Hibbert. Sredstva za projekt Dark Ice so zbirali prek platforme za množično financiranje indiegogo, med odpravo pa bodo izvajali več znanstvenih raziskav. »Pri tem sodelujemo z različnimi univerzami, z Naso bomo tudi umerjali njihove satelite, ki pozimi ne delajo dovolj natančno,« pravi član odprave James Wheeldon. »V morju bomo zbirali vzorce mikroplastike, zbirali bomo tudi podatke o polarnih medvedih in ledenih gorah. Pri tem bomo lahko izkoristili dobro opremo za elektronsko komunikacijo in bomo veliko podatkov o meritvah posredovali v realnem času.«
»Potovanje po ledu, v temi, brez zunanje pomoči, z avanturističnega vidika si nisem mogel zamisliti nič težjega,« odgovarja Hibbert na vprašanje, kaj ga najbolj vznemirja pri projektu Temni led. Seveda se bodo morali paziti tudi polarnega medveda. »Odgnati ga je mogoče s strašilnimi pištolami, pomaga lahko tudi vpitje, imeli pa bomo tudi prave, velike puške, ki so neizogibno potrebne, da se ubraniš, če te medved preseneti,« pravi angleški pustolovec. »Včasih je mrcina zelo radovedna, lahko ti zelo dolgo sledi, preden se odloči, kaj bo naredila.« Odprava Temni led se zares začne v zgodnji jeseni prihodnjega leta.
