Ko je bilo prve svetovne vojne konec, so v palači Trianon v Versaillesu po velikih in malih manevrih velikih sil in prekmurskih aktivistov večino Prekmurja postavili na stran meje, ki je na severu ločila Kraljevino Slovencev, Hrvatov in Srbov od Madžarske. Tukaj Slovenci slavijo zmago v vojni, ki so jo izgubili. Z njo so izgubili Primorsko, ki je prišla nazaj šele leta 1947. Na obeh mejah ponovno vlada nelagodje zaradi preporoda nacionalističnih politik in ozemeljskih pretenzij v Italiji in na Madžarskem. Treba je bilo udariti nazaj. Priložnosti, da bo šlo vse narobe, je bilo veliko.
Šarec je ravnal pametno
Državna proslava. Človek tja stopi vedno s trepetajočim srcem. V Beltincih so morali narediti praznovanje vsaj iz dveh vojn. Trianonska pogodba, ki je leta 1919 začrtala meje Slovenije, je bila podpisana za sto let. Interpretacij, da je s tem nehala veljati, je kar nekaj. Proslava je politično dejanje, sodobna politika pa je ogorčena, jezna in govori, kot da ni jutrišnjega dne. Prvi je na odru dobil priložnost, da narobe stopi, premier Marjan Šarec. Ko je soočen s konfliktnimi situacijami, predsodki in nervozo, pameten politik govori o sožitju. Šarec je ravnal pametno. Težko se je spomniti političnega govora, v katerem bi bilo toliko govora o različnosti, toleranci, multikulturalizmu in koristnosti evropske ideje.
»Prekmurje in Slovenija pripadata evropskemu prostoru, kjer narodi sobivajo in soustvarjajo pot gospodarskega, političnega in kulturnega razvoja, temelječega na spoštovanju različnosti in iskanju skupnih točk.«
In potem je stopil še korak naprej. Najprej je domoljubje definiral kot ljubezen, v nasprotju z modernimi trendi, kjer je razumljeno predvsem kot iskreno sovraštvo. Tudi na tem delikatnem področju je zavrnil vsakršno nespoštovanje drugih narodov in tudi tistih, ki mislijo, da se domoljubje izraža samo na en način, s stisnjenimi zobmi in grozečimi pogledi. Tudi v domoljubju je možno sobivanje.
Ampak verske razlike je pa treba jemati resno kot dejavnik ločevanja na dobro in hudo. Ob žicah, ki so zrasle na tromeji med Madžarsko, Hrvaško in Slovenijo vsaj ločnica z muslimani velja? Ne, če si domoljub, ki ve, »da vse vere vodijo k enemu bogu, vsaka na svoj način in vsaka v svojem bistvu lepa in bogata. Vse, kar se dogaja slabega v imenu vere in domoljubja, je zgolj zloraba teh dveh za iskrene ljudi svetih pojmov. Prekmurje je stičišče različnosti in naj nikoli več ne bo podvrženo propadu temeljnih človeških vrednot.« Zmerni ateizem najbrž sodi v splošno različnost in je najbrž tudi v redu. Eni na paradižnik dajejo oljčno olje, drugi ga z isto versko gorečnostjo utapljajo v bučnem olju, ampak vsi so del istega kulta. Ni slabo za premierja, ki se šele dve leti uči politike. Nikogar ni užalil.
Nujna melanholija
Začetek proslave je bil sijajen. Nadaljevanje je ustvarjalno izrabilo ljubljansko formulo državnih proslav, ki zapoveduje, da je treba političnost dogodka omiliti s kulturo in umetnostjo. V pripoved so z njihovo kulturo in jezikom elegantno vključili Madžare in Rome, omenili pa tudi Jude in Nemce in vse druge. Nujna je bila melanholija, zdrava mera obupa nad življenjem in nostalgija za starimi časi. V Beltincih je bilo vse to, ampak tudi neverjetno radoživ poklon astrofizičarki dr. Andreji Gomboc in lanskoletnemu odkritju gravitacijskih valov, ki je spremenilo naše razumevanje vesolja.
Proslava predvsem ne sme trajati predolgo in se mora srečno končati. Ko so se po eni uri ljudje začeli presedati, je slovesno vzdušje obrnil v praznično Vlado Kreslin, ki je na oder pritekel z dvema skakajočima otroškima zboroma in pesmijo, v kateri je vse mogoče in se vse da in ni nobenih dvomov in se vsi na ves glas veselijo, ker živijo. 15. septembra bo na Primorskem ob praznovanju priključitve težko narediti nekaj, kjer bo država pustila tako dober vtis.
