Za smrt nikoli ni pravi čas, a bi si Peter Fonda težko izbral boljšega. Bližnje srečanje z njo je sicer imel že pri desetih letih, ko se je po nesreči ustrelil s puško v želodec, v petek, 16. avgusta, pa ga je pri 79 letih dokončno ustavil rak na pljučih. To pomeni, da je, kot da bi si tako zaželel, odšel ob 50-letnici filma Goli v sedlu, 50-letnici Woodstocka, ki je vrhunec dosegal ravno na dan njegove smrti, hkrati pa tudi v času premiere novega Tarantinovega filma Nekoč je bilo v Hollywoodu, ki se ozira prav v leto 1969.

Brez oskarja, a s kultnim filmom

Čeprav je Peter Fonda posnel več kot 50 filmov in čeprav je zlati globus za najboljšega igralca poleg nominacije za oskarja dobil za Uleejevo zlato (1997), dramo o vojnem veteranu, vdovcu in čebelarju, ki se znova poskuša povezati z družino, del filmske zgodovine ni postal s to vlogo, ampak z Golimi v sedlu. Psihadelični film ceste, za katerega je napisal scenarij s Terryjem Southernom in Dennisom Hopperjem, ki je Gole v sedlu tudi režiral, ter bil zanj kot soscenarist nominiran za oskarja, ga je katapultiral med kultne filmske ustvarjalce in mu kot producentu prinesel tudi kar nekaj denarja. Goli v sedlu so bili posneti le za 380 tisoč dolarjev, zaslužili pa so jih 40 milijonov, vendar milijoni za igralca, ki je bil sin Henryja Fonde in brat enako kot oče slavne Jane Fonda, ki sta v nasprotju z njim v svoji karieri prišla do oskarja, niso bili glavna nagrada. S filmom o dveh motoristih, ki se med puhanjem marihuanskega dima odpravita na ameriški jug v iskanje resnične Amerike, se je skupaj s soigralcem Dennisom Hopperjem proslavil kot kulturna ikona ločeno od drugih članov družine Fonda, postal pa je tudi sinonim za svobodo in upor proti oblasti.

Stotnik Amerika

Najbolje ga je ob novici o njegovi smrti opisala igralka Illeana Douglas, ki je o Golih v sedlu, s tem pa tudi o Fondi tvitnila, da je film prikazal »vzpon hipijevske kulture, obsodil esteblišment in proslavil svobodo«: »Peter Fonda je poosebljal te vrednote in jih vcepil v generacijo. Neodvisna kinematografija se začne z Golimi v sedlu. Pika. Stotnik Amerika, naj počiva v miru.«

Da je Fonda po svoje živel, kar je igral, ni vidno samo iz psihadeličnih in uporniških filmov, ki jih je snemal pred tem, kot sta Wild Angels (1966) in The Trip (1967), ampak tudi iz tega, da ga je motor spremljal tako v zasebnem kot filmskem življenju, za Gole v sedlu pa je motorje vključno s svojim Captainom America (Stotnik Amerika) naredil kar sam. »Za Gole v sedlu sem sestavil motorje sam. Kupil sem jih na dražbi, ki jo je imela losangeleška policija. Mislim, da je ironija, da so ti motorji pripadali losangeleškim policistom, zelo zanimiva. Sestavil sem jih s petimi prijatelji, tako da smo bili res politično nekorektni.«

Breme priimka Fonda

A, kot je usoda filma dokazala kasneje, se je izplačala tudi politična nekorektnost. Poleg milijonov, ki so jih prinesli Goli v sedlu, je film »nagradil« tudi Ameriški filmski institut in ga uvrstil med sto najboljših ameriških filmov, državni filmski arhiv pa ga je leta 1998 priznal kot kulturno, zgodovinsko in estetsko pomembnega. Peter Fonda pa je verjetno dobil največje zadoščenje, ko je stopil iz sence očeta, s katerim sta se zares zbližala šele v letih pred njegovo smrtjo 1982.

Pritiska, ki ga je zaradi slavne družine čutil sam, za svoje otroke, hčerko Bridget in sina Justina, ni želel, a sta kljub temu oba izbrala filmsko industrijo. »Bridget sem rekel. To lahko počneš, a se moraš navaditi, da te bodo brcali naokrog, ker se pišeš Fonda. Moraš iti čez to,« je povedal v intervjuju, ki ga je pred desetimi leti dal za The Tribune, in dodal: »Moj sin pa je v industrijo prišel kot snemalec. Spodbujal sem ga. Rekel sem: Justin, tvoji udarci ne bodo tako težki, a boš še vedno moj sin in Henryjev vnuk. Pričakujejo, da boš profesionalen in to pričakujem tudi jaz.«

Bridget je kot igralki uspelo, Peter Fonda, pa je kasneje, tudi zato, ker mu je oče po nesreči s puško v bolnišnico prinesel ribiško palico, postal še strasten ribič in okoljevarstvenik. Kot prvi se je med snemanjem ribiške oddaje tako na primer ustavil tudi v Sloveniji, kot drugi pa pred sedmimi leti produciral film The Big Fix o eksploziji na naftni ploščadi družbe BP Deepwater Horizon v Mehiškem zalivu. A, na koncu še vedno in za vedno ostaja Stotnik Amerika, ki si je, kot je zapisal na svoji spletni strani, želel, da bi si ga zapomnili predvsem po tem, da se je zabaval.