Zelo se strinjam s tem, da ima javnost pravico vedeti za to, kako v praksi deluje sistem preverjanja kakovosti sodnikov (sam mislim, da ne najbolje) – koliko sodnikov na posameznih sodiščih je odličnih (primernih za napredovanje), koliko dobrih, koliko slabih, katerim (poimensko) pa je bila sodna funkcija odvzeta. Ne vidim pa nobenega pametnega razloga za to, da bi bile novinarjem in širši javnosti dostopne personalne ocene (ali morda celo njihove utemeljitve?) za vsakega posameznega sodnika. Nasprotno, je mnogo tehtnih razlogov proti temu, ki so bili že navedeni in jih ni treba ponavljati. Osebne ocene sodnikov naj bodo dostopne le tistim organom, ki odločajo o napredovanjih sodnikov in o sankcijah zoper njih – vse drugo se lahko, še zlasti pri naši stopnji pravne in splošne kulture, kaj hitro sprevrže v marsikaj povsem nedopustnega. To je ta moj kompromisni predlog.
Moj dodatni razlog zoper vpogled novinarjev in širše javnosti v personalne ocene posameznih sodnikov pa je ta, da bi to neizbežno, tako rekoč stoodstotno zanesljivo pripeljalo do tega, da bi sodniki v pristojnih personalnih svetih pri izdelovanju teh ocen postali previdnejši in milejši – namesto odločnejši, jasnejši in strožji. Potrebno pa je to drugo, ne tisto prvo.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
