Je. Včasih se vede kot kakšen pubertetnik, pogosto na polno osvaja ženske in tudi kdaj bulji v moje prsi. Želela sem, da je lik videti otročji, a tudi simpatičen, vendarle pa bolj nadležen in skoraj prostaški, kot je videti na prvi pogled.
Je torej najstnik?Sprva ni bilo tako mišljeno, a se je sčasoma izkazalo, da gre za najstnika ali zelo mladega odraslega. Nekoga, ki se je ravno začel razvijati in mu nagajajo hormoni.
Ste njegove značajske poteze pobrali od koga, ki ga poznate?Ne, kar na splošno. Sem animatorka z lutko na roki, tako moram obenem igrati sebe in njega. Pustimo ob strani, da vmes govorim brez premikanja ustnic, po domače rečeno iz trebuha. Ta »oseba« mora živeti, se premikati tudi, ko jaz govorim…
Da nekaj počne in ni pri miru?Da, tako kot ljudje, ki tudi, če molčijo, poslušajo, kimajo. Lutkarjem začetnikom se včasih pripeti, da je lutka sicer živa, a ko ne govori, »umre«. To se ne sme pripetiti. Moj prvi stik s ptičem je bil krokar Alfred iz predstave Poklic coprnice Mice, ki sva jo z Boštjanom Štormanom postavila na oder najinega Gledališča iz desnega žepka. Sledil je Kakadudu iz oddaje Ribič Pepe. Očitno so mi te pernate živali blizu.
Petelin je bil torej kar logična izbira.Da. Čeprav prav veliko tudi nisem razmišljala o tem. Bolj sem se držala notranjega občutka. Je pa res, da je Slovenija v obliki kokoši, kura je slabšalnica za žensko, obstajajo vegetarijanci, ki ne jedo mesa, piščanca pa – to so uporabne stvari. Ko ga vprašam, kako lahko govori, če je petelin, je njegov odgovor, da zato, ker je iz baterijske reje.
Sta si značajsko podobna?Pri tovrstnih lutkah gre navadno za alter ego, nekoga, ki je kot lutkar, a obenem popolnoma drugačen. Kakršen tudi mora biti. Ali pametnejši ali neumnejši, smešnejši ali bolj žleht. In, seveda, močnejši. Ne glede na to, kako butaste izjave ima, na koncu zmaga on. Ker če lutka ne »zmaga«, zakaj jo potem sploh imaš?
Ima potem on glavno besedo?Načeloma jo imam jaz, mi pa on neprestano dela sramoto. Ker je pubertetnik, mu ne moreš ničesar dopovedati. A vendarle tega ne dela čisto nalašč. Čeprav mu ni nikoli za nič žal.
Mu kdaj zagrozite s pečico?Tudi. Če me še na samem koncu žali, povem občinstvu, da imam na voljo piščanca za odstrel. Včasih se na glas vprašam: »Če daš v pečico piščanca, ki se je pred tem nažrl koruze, ali ven dobiš piščanca, polnjenega s pokovko?« Njemu to ni smešno. In mi vedno vrne s kakšno še hujšo izjavo.
S Cocojem bosta prihodnji teden na festivalu standup komedije Panč.Tako je, kot posebno presenečenje pa se nama bo pridružila tudi Fata. Letos namreč praznujemo 20-letnico oddaje TV Dober dan, v kateri je postala slavna.
Govorite o lutki Fati?Da. Tako bom tudi pri njej govorila »iz trebuha«, kar pa je zelo težko. Z vlogo Fate sem namreč ustvarila lik s ogromno obrazne mimike, česar pri lutki ne morem uporabiti. Se mi pa zdi, da bo nova različica Fate vseeno zabavna, ker sem lutko naredila sama in je videti strašno bedasto.
In kako se kaj ima Fata? Dolgo se že nista slišali.Že kakšna tri leta je tega.
Vam je Fata ustvarila kariero ali vas je ta vloga tako zelo zaznamovala, da ste se je izredno težko znebili?Zagotovo je bila dvorezen meč. Zelo me je zaznamovala, veliko sem nastopala, dobivala izkušnje, kilometrino. Minus pa je bil, da so vse moje drugo delo primerjali z njo in da nič ni preseglo Fate. Sčasoma sem se navadila s tem spopadati. Zato mi je ventrilokvizem tako všeč, saj sem edina, ki se pri nas ukvarja s tem, in si lahko privoščim napake, saj kar koli naredim, je še vedno boljše kot vse, kar je doslej kdor koli ustvaril v Sloveniji. In z njim imam veliko veselja.
Kaj vas je potegnilo v ventrilokvizem?Zanimalo me je že dlje časa, zares pa sem se tega lotila na magistrskem študiju o oblikah govora, ko sem tematiko podrobno raziskala.
In kaj je pri njem najtežje?V kake pol ure bi lahko verjetno vsakdo »iz trebuha«, brez premikanja ustnic, povedal 20 glasov abecede. Problem nastane predvsem pri petih; izjemno problematičnih glasovih f, v, m, p in b, saj so to labialni glasovi, pri katerih potrebuješ ustnice.
Kako pa jih potem izgovorite vi med nastopom?Obstaja nekaj trikov. Eni se pri problematičnih glasovih obrnejo stran od občinstva, česar sama ne prakticiram. Ali pa kako težko besedo v vprašanju lutki poveš kar sam in se ji tako izogneš. A na vse to se ne moreš predolgo zanašati. Na koncu ne gre drugače kot veliko vaditi in verjeti vase. Iskati možnosti, kako se čim bolj približati črki, ki je neizgovorljiva. Prava skrivnost in čar veščine ventrilokvizma je prav v iluziji, da je videti zelo prepričljivo, ko izgovarjaš nekaj, česar se v resnici ne da izgovoriti. Vaje za to se najde na primer na spletu. Tam se najde vse, če znaš prav iskati. Bi pa rada poudarila, da se ventrilokvistični govor ne izvaja skozi zaprta usta, ampak so ta priprta, zobje pa so skupaj. Pri tem paziš, da se čeljust in ustnice ne premikajo. Je pa težko in že večkrat me je imelo, da bi vse postavila v kot.
Kako dolgo že vztrajate?Že tretje leto, in če bi redno vadila, bi že do popolnosti obvladala. A sem imela vmes premore – tri mesece smo denimo snemali oddajo Masterchef, ko nisem mogla vzporedno delati ničesar. Tako da zelo počasi napredujem.
Pred kratkim ste bili v ZDA na ventrilokvistični konferenci. Menda ste tam tudi nastopili.Prav ste slišali. Nastopila sem na »odprtem mikrofonu«. Zdelo se mi je odlično, občinstvo se je smejalo, šale so razumeli.
Menda ste spoznali Terryja Fatorja, velikana na ventrilokvistični sceni?V Las Vegas sem se odpravila samo zaradi njega, kupila najdražjo vstopnico za njegov nastop, saj sem ga hotela videti od blizu. Uspelo se mi je celo dogovoriti, da ga spoznam v zaodrju. S seboj je imel svojo lutko Winstona, slikala sva se, povsem me je zmedel. Iz dvorane sem prišla čisto mehka. Tik pred koncem nastopa me je pozdravil med občinstvom, me predstavil, morala sem vstati, požela sem bučen aplavz. Po tem dogodku sem si privoščila koktajl ter se s Cocojem v torbi odšla sprehajat po Las Vegasu. Samo bila sem tam. Carica sveta.
