Med društva, ki so sodelovala v tem boju, sodijo tudi slovenska gasilska društva oziroma požarna bramba, ko se jim je tedaj reklo. Prvo ime med njimi pripada Ignaciju Merharju, dolgoletnemu načelniku gasilskega društva iz Dolenje vasi pri Ribnici ter hkrati dolenjevaškemu županu. Velja za začetnika poveljevanja v slovenščini, »izumil« je tudi še danes veljaven gasilski pozdrav »Na pomoč!« Že takoj leta 1879, ko je v svojem kraju ustanovil gasilsko društvo, je začel poveljevati v svojem maternem jeziku, čeprav so bila vsa tedaj veljavna povelja napisana samo v nemščini. Poleg tega, da je na papir zapisal slovenska povelja, je leta 1886 izdal prvi slovenski »vadnik«, v katerem je pojasnil slovenska povelja, službeni in poslovni red, opisal posamezne vaje z gasilnim orodjem, opisal požarni red ter s tem postavil temelj jezikovne osamosvojitve slovenskih gasilcev. Posebej drzen je bil njegov nastop na veliki gasilski paradi leta 1880 v Ljubljani, ko je svoji enoti mimo uradnega protokola poveljeval v slovenskem jeziku,* zaradi česar je bil deležen sankcij. Odtlej je slovensko gasilstvo poleg pripravljenosti na boj z ognjem predstavljalo tudi pomemben člen v boju za uveljavitev slovenščine pod avstro-ogrsko zastavo.
* Vir: Gasilski vestnik, 1960, str. 186, in Gasilski muzej Metlika.Iz Dolenje vasi pri Ribnici.
26. feb [lzv. dop.] Povsod uže napreduje dandenes in tudi naš kraj nij nazadnjaški, nego so njega prebivalci sprejemljivi za vse koristne in potrebne naprave, katere nam je prinesel novejši čas. To se je osobito pokazalo s tem, da se je pri nas ustanovila požarna straža, se ve, ne taka, kakršno imajo velika mesta, nego takšna kakor je mogoča v naših razmerah. Da se je ta lepa misel tudi srečno izvedla, imamo se zahvalili vsi posestniki občine dolenjevaške in oni iz bližnje sosednje občine največ sedanjemu gospodu stotniku prostovoljne požarne brambe, kateremu bodi slava in čast! (…)
Slovenski narod, 2. marca 1880
Slavnost ljubljanske požarne straže.
Zadnjo nedeljo je Ljubljana praznovala praznik posebno zanimiv, nepričakovano lep in na vse strani pomenljiv; praznik po namenu in osnovi sicer čisto nepolitičen, in vendar tak, da je za naše središčno mesto slovenskih dežel, za belo Ljubljano, če hočete, velike politične važnosti, ker meče, tako rekoč, svitle žarke v našo bližnjo bodočnost in kaže, da Ljubljana se slovenska pokazuje tudi sama po sebi, tudi tačas, kadar se to dosezati ne namerava.
Ljubljanska požarna straža, društvo ognjegasiteljev, imelo je svojo desetletnico. Povabilo je to društvo, katero ima vsled razmer zadnjih let bolj nemško barvo nego slovensko (vsaj komandni jezik njen je nemški), tudi druga enaka društva iz naše dežele in sosednjih dežel. Došle so bile od mnozih požarnih društev velike deputacije, in lehko bi bil človek mislil: tu bode prevladoval nemški element, zlasti zarad tega, ker smo se Slovenci kakor znano, izprva premalo brigali pri ustanovitvah teh družeb ali se jim celo odtegovali. (…)
Prava narodna veselica pa se je vršila zvečer na Kozlerjevem vrtu. Tu se je čula izključno samo slovenska in hrvatska beseda in narodnost slovenska je povsodi kazala svoje žarke. (…) Napitnica se je za napitnico vrstila, zlasti hrvatske so bile živo aplavdirane, ker vse so merile na jedinstvo našega naroda s hrvatskim. (…)
Dr. Gorički – da omenim samo jednega nazdrava – je napil slovanskemu združenju: »Nas Hrvatov in Slovencev ne loči nič, nobena meja, bratje smo in da ostanemo tudi dejanski, v to ime napijem Slovanstvu.« (…)
Na kolodvoru se je ljubljanska požarna straža vstopila v vrsto za Hrvati. Zopet tu je čitalniški kvartet zapel več hrvatskih pesnij in so Hrvatje z jedernatimi govori poslavljali se od Slovencev. Zadnje besede, so bile besede dr. Goričkega, ki je dejal vsem zbranim: »Slovenci, ljubite svojo narodnost, potem imate pred seboj lepo bodočnost, bodite verni sinovi majke Slave, – v vseh slučajih vam če Hrvatska stati na strani in na pomoč!« Da bi si vsi naši požarni stražniki, te besede k srcu vzeli, tudi tisti, ki so dozdaj samo »Kranjci« hoteli biti.
Slovenski narod, 17. avgusta 1880
Iz Dolenje vasi pri Ribnici
10. avg. [Izv. dopis.] Če hočemo zaznamovati, da se kaj le redko prigodi, rečemo navadno: »na vsake kvatre enkrat«. No, dopisi iz krasne ribniške doline vam pa še redkeje prihajajo. Potem sode moral bi človek misliti, da smo Ribničanje izumrli, in vendar ne pošiljamo le ravno tako pridno, ko nekdaj naši očetje suho robo ni vse strani sveta, ampak gibljemo se tudi v drugem obziru dokaj živahno.
Naša vas ustanovila si je pred nedolgim časom prostovoljno požarno brambo. To nij majheno podvzetje za vas, saj se niti trg Ribnica nij sposobnega čutil ustvariti tako društvo, a požrtvovanost in stanovitna volja naših ljudij premagala je vse zapreke. Z veseljem moremo pritrditi, da se društvo lepo razvija, in da je v vsakem obziru sposobno živeti. Izvršujočih udov ima dosedaj 72 in zraven tega mnogo podpirajočih. (…)
Kar pa je posebno hvale vredno, je to, da je društvo čisto slovensko. Tukaj se ne zapoveduje nemško, komanda je slovenska, in s tem se to najmlajše društvo požarne brambe na Kranjskem, če ne pred vsemi druzimi, pa vsaj pred veliko večino lahko s ponosom ponaša. Naj bi se stareja društva ne sramovala v tem obziru posnemati mlajše, naj bi se skoraj prestrojila vsa v slovenskem duhu! Pred vsem pa naj bi ljubljansko odložilo svoj nedomači značaj, ki je v tako živem nasprotji z značajem slovenskega mesta. Kaj nam je treba nemške komande na domačih tleh? Ali nij smešno, če se pomisli, da Slovenec Slovencu zapoveduje v tujem jeziku? Proč s tem, bodimo domači v domačiji! (…)
Slovenski narod, 22. avgusta 1880
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
