Pred nekaj poletji – ko je človek še lahko ubežal hordam turistov tako, da je med počitnicami ostal v Ljubljani – sem na nekem vogalu v Šiški čakal prijatelja, zato sem se odločil, da vstopim v bližnji bar in tako poiščem senco. V notranjosti sem naletel na tisto vrsto flore in favne, ki jo človek ponavadi najde v barih, ki se niso prilagodili modnim zahtevam, spremembam navad in običajev, ki so ob tem skomignili z rameni ter s svojo negibnostjo skušali ubežati kravalu sedanjosti.
(Foto: Luka Cjuha/dokumentacija Dnevnika)
Ura še ni bila dvanajst, ampak po lokalu so kozarci s pivom krožili, kot bi bili kava z mlekom. Za barskim pultom je stala blondinka z močnimi, mišičastimi rokami,...
Eden mojih redkih spominov na otroštvo sega v kraj ali bolje rečeno v hišo, spremenjeno v vrtec, na zavoju ulice, pogreznjene med obsijane vijolične...
