Kmetje menijo, da je treba divje zveri odloviti ali odstreliti, njihovo populacijo pa ohraniti (le) v zaprtem kompleksu v državnih, ne pa v zasebnih gozdovih. In v čem je podobnost s pojavom migracij? Tudi nasprotniki migracij pravijo, da naj migranti ostanejo tam, od koder prihajajo. Ko pa ilegalno prestopijo mejo, jih je treba »poloviti« in vrniti tja, od koder so prišli.
Seveda pa je v zamislih o tem, kako reševati problem divjih zveri in migrantov, pomembna razlika. Divje zveri bi morali, tako menijo kmetje, (nepredušno) zapreti v ograde, da bi lahko brezskrbno kmetovali. Pri pojavu migracij pa bi morali storiti prav nasprotno! Da bi se ubranili nezakonitih migrantov, moramo sami sebe ograditi (zapreti) z neprehodno pregrado. To bomo, kolikor še nismo, storili z rezilnimi žicami in panelnimi ogradami. Če ne gre drugače, lahko postavimo dvojno ograjo. Podobno kot je storila madžarska oblast, in imajo (skoraj) mir pred migranti.
Po prepričanju nasprotnikov divjih zveri in migrantov moramo v družbeni praksi uveljaviti nekakšen monizem, to je sistem, v katerem bodo imeli primat in absolutno prednost državljani Slovenije, ne pa zveri in migranti. Odstop ministra za okolje, ki se je komaj usedel na ministrski stolček, ne bo rešil ničesar. Podobno kot so Američani zaradi terorizma ustanovili ministrstvo za nacionalno varnost, bi tudi mi lahko ustanovili posebno ministrstvo za divje zveri in nezakonite migracije.
Predsednik SLS Podobnik je obljubil nagrado v znesku 500 evrov za vsakega pokončanega volka. Prav bi bilo, da se takšne nagrade uvedejo za vse divje zveri, tudi za šakale in medvede. Tistim 12 risom bi za zdaj prizanesli! Morebiti bi morala biti nagrada sorazmerna telesni teži zveri, kar bi bilo bolj pravično do prejemnikov nagrad. Bi lahko za vsakega prestreženega migranta nagrajevali tudi obmejno policijo? Zakaj pa ne?
Koflerjeva se v svojem mnenju sklicuje na primer afriških Masajev. Slednji sobivajo tudi z največjimi zvermi, levi, pa ne kličejo na pomoč države ali pristojnega ministra, če ga sploh imajo. Našim kmetom se o podobnem sobivanju v civiliziranem okolju seveda niti ne sanja. Rešitev vidijo le v odpravi prakse prostoživečih zveri.
Z izobraževanjem kmetovalcev, kot predlaga Koflerjeva, ne bomo uspešni. Tudi iz razloga, ker smo monizem že uresničili v industrijskem kmetovanju. Oglejte si kmetijske in travniške površine v Pomurju. Sam že nekaj let spremljam podobo njiv in travnikov v okolici Banovcev in Veržeja. Le sem ter tja je ob toku Mure še videti mini travnike s prvotno pestro sestavo rastlinja. Sicer pa se povsod na njivah in travnikih šopiri monokultura.
In kakšne so napovedi? Če bi se družno uprli »prevladi« divjih zveri, bi jih lahko mimogrede izbrisali z obličja naše ljubljene domovine Slovenije. Pri pojavu migracij pa bomo še vedno, tako kot doslej, nemočni. Migranti predstavljajo kar tri odstotke ali kakih 250 milijonov prebivalcev Zemlje. Množic, ki hočejo tudi za ceno svojih življenj (na leto od 2000 do 4000 utopljencev v Sredozemskem morju) priti v obljubljeno deželo, ne more ustaviti nobena ograja, še manj politična stranka.
Morebiti pa je, podobno kot odprava migracij, neuresničljiva tudi zamisel o človekovem bivanju brez zveri. Tudi delitev na domačine in migrante je zgolj človeška utvara. Zakaj? Ko se uzremo v časovno premico, sestavljeno iz stoletij in tisočletij človekovega bivanja, ugotovimo, da smo vsi migranti in da že od pamtiveka sobivamo z zvermi.
Janez Krnc, Litija