Marijino vnebovzetje, imenovano tudi véliki šmáren, vélika máša, šmárno ali vélika gospójnica, je največji cerkveni praznik. Starodavni zapisi so pričali o tem, da so apostoli mrtvo telo Marije Device položili v skalnat grob pod Oljsko goro blizu vrta Getsemani in ga zaprli z velikim kamnom. Čez nekaj dni naj bi k grobu prišel še apostol Tomaž, ki ga je odprl in našel praznega. V njem so bili le beli prti in cvetje. Zato so ljudje na praznik Marijinega vnebovzetja v cerkev prinašali rože in zelišča, duhovnik pa jih je blagoslovil s posebnim obredom. Kasneje so jih ohranili v svojem domu, saj naj bi jih varovale pred strelo in ognjem.
Od leta 1950 velja za versko resnico
Papež Pij XII. je leta 1950 to zgodbo razglasil za versko resnico (dogmo): »Ko je Brezmadežna Mati Božja, večna Devica Marija, dopolnila svoje zemeljsko življenje, je bila s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo.« Sveti cerkveni očetje in veliki učitelji so jo v pridigah utemeljevali z višjimi in globljimi razlogi. Ob današnjem prazniku ni pomembno le to, da Devica Marija ni bila po smrti podvržena telesnemu trohnenju, temveč se jo poveličuje tudi zaradi njenega zmagoslavja nad smrtjo, ko je po zgledu edinorojenega Sina Jezusa Kristusa dosegla nebeško slavo.
To zmagoslavje so kristjani nekoč bolj poveličevali, kot se to počne danes. »Na praznik smo imeli nekoč vedno procesijo. V vrsti smo se sprehodili od cerkve do kapelice z Marijinim kipom. Otroci so imeli v majhnih košarah cvetje, ki so ga raztresli vse naokrog,« se spominja Marija Klobasa, vernica iz Svete Trojice v Slovenskih Goricah. Dodala je, da dandanes takšnih običajev mlajše generacije ne poznajo več, je pa še vedno za vernike najbolj pomemben obisk svete maše. Ob tem prazniku je nekoč veljala tudi prepoved kakršnegakoli dela ali veseljačenja, saj so verjeli, da bi se v nasprotnem primeru ob delu poškodovali.
Slovenci na ta praznik veliko romajo
Pri Slovencih je že sam sprejem krščanstva tesno povezan z Marijinim vnebovzetjem. Prva cerkev med pokristjanjenimi Slovenci na Koroškem – Gospa Sveta – je bila vsekakor že takoj od začetka posvečena Mariji vnebovzeti. In »velika maša« (vnebovzetje) je bila stoletja pri našem narodu posebno priljubljen čas romanj v razna Marijina svetišča, kjer potekajo svete maše.
Najbolj obiskano romarsko središče v Sloveniji so zagotovo Brezje na Gorenjskem, dobro poznana pa je tudi cerkev na Ptujski gori, ki slovi po reliefu Marije Zavetnice s plaščem iz leta 1410. Pod Marijinim plaščem je upodobljenih 82 oseb iz takratnega časa.
Ljudje pa ne romajo le po Sloveniji, ampak se jih veliko odpravi tudi v Medžugorje v Bosno in Hercegovino. »Odšli smo z velikim avtobusom. Ko smo prispeli tja, smo se udeležili svete maše, nato pa se odpravili do kipa Marije, kjer naj bi se ta prikazovala,« se spominja Marija, ki je tja romala kar štirikrat, velikokrat pa se je odpravila tudi po slovenskih romarskih poteh. Prikazovanja v Medžugorju beležijo od leta 1981, a čeprav teh nikoli niso uradno potrdili, območje vsako leto obišče okoli milijon katoličanov z vsega sveta.
