Upanje na čudež je živelo pol ure. Polovico med polčasom v slačilnici, pol na igrišču. Nato je prišla realnost. Spet. Rosenborg je uporabil preprosto taktiko. Kopiraj-prilepi. Dlje ko je Maribor poskušal tekmovati z Rosenborgom, bolj je spoznaval, kaj mu manjka. Spet in znova. Pa ne samo v Trondheimu, kjer je sicer pokazal več kot v Ljudskem vrtu, ampak na semaforju se je končalo identično. Tri proti ena.
Maribor je dvoboj zapravil večinoma že prejšnjo sredo, in najbrž že prej, v prestopnem roku. Gol Rudija Požega Vancaša je bil podoben preblisk kot zadetek Marcosa Tavaresa. To pa je bilo tudi vse. Preblisk. Utrinek. Rosenborg, miren, vztrajen in potrpežljiv, je znova pokazal, kje je Maribor kritično ranljiv. V obrambi. Zdaj vijoličastim, ki (še) niso dovolj učinkoviti, da bi zmogli igrati na »kdo da več«, ostaja malo časa, le do naslednjega tedna, da za evropsko jesen v evropski ligi ugotovijo, kako ga ne bo že v Razgradu razparal tudi Ludogorec.
Maribor je začel ne toliko pogumno kot vztrajno. Niso šli brezglavo, ker s tako postavo in preverjeno postavitvijo niti niso mogli. Zlatko Zahović je neposredno pred tekmo v prenosu za klubsko spletno stran verjel, da je Darko Milanič dovolj preučil prvo tekmo. Verjel je zaman. Milaniču, ki je zamenjal le Požega Vancaša namesto načetega Andreja Kotnika, je delno sicer uspelo, vijoličasti so vsekakor lažje igrali, poskušali od daleč in kmalu imeli, kar so želeli. Priložnosti. Vztrajali so tudi, ko niso bili natančni, ko ni šel naglo v gol ne strel Rudija Požega Vancaša, ne Roka Kronavetra, ne Marcosa Tavaresa. Glede na zaostanek iz Maribora so zaključki začeli skeleti. Povrhu je Rosenborg dočakal svoje priložnosti, ampak Kenan Pirić je tokrat Alexandru Söderlundu zaprl pot do gola. Če ne on, je za blok poskrbel Saša Ivković.
Prvi polčas je bil znova tisti, ko je imel Maribor več pobude in trenutke, ko bi lahko oziroma moral narediti več. Že videno v Ljudskem vrtu. Dolgo je lahko ugotavljal, da je taka igra zadoščala za pritisk in priložnosti, a da nekaj manjka v napadu. Manjkali so boki. Manjkala je nora poteza Mitje Vilerja. Kungfujevsko se je zabrisal za žogo, da bi jo vsaj rešil. Pa je naredil več. Precej več. Spravil jo je do Požega Vancaša. Fant, za katerega je Zahović odštel rekordni znesek, je v Trondheimu zapravil že dosti, dovolj in več. Tega ni. Gol upanja.
Bolj ko je Maribor nadaljeval, napadal in streljal, bolj je bil živ spomin na prvo tekmo. Pa ne samo za vijoličaste, ampak tudi za Norvežane. Rosenborg je tudi v nadaljevanju vodstvo v skupnem seštevku jemal najprej kot breme. Dokler ni po krilu stekel David Akintola in potrdil, da je bil Špiro Peričić dovolj za Muro, morda za Maribor v prvenstvu, nikakor pa ne v Evropi. Alexander Söderlund serviranega pač ni zapravil. Takšen je bil že tretji gol, ki je poklapal Ljudski vrt in mu pristrigel krila. Podoben je bil ta, ampak ni bil edini. Maribor je znova prejel usodni gol iz prekinitve, tokrat iz kota, ko je Anders Konradsen ob Marcosu Tavaresu zlahka prišel do strela in postavil (pre)resno vprašanje, kdaj Maribor nazadnje ni prejel gola iz prekinitve. V odločenem dvoboju so se vijoličasti začeli sesedati. Ko je padla volja, je padla pozornost in Blaž Vrhovec je lahko prvi pomahal ligi prvakov v slovo, ko je Konradsen stekel in plasiral lep gol za ponovitev rezultata. Še večja težava za vijoličaste pa je, da je najbrž Ludogorec še zahtevnejša ovira, kot so bili Valur, AIK in Rosenborg skupaj. Povrhu zdaj za evropsko ligo, ki jo bo Maribor lovil s popotnico treh zaporednih porazov na mednarodni sceni in devetimi prejetimi goli.
Kvalifikacije za ligo prvakov, povratni tekmi tretjega kroga: Qarabag – Apoel 0:2 (naprej Apoel s 3:2), Dinamo Kijev – Brugge 3:3 (naprej Brugge s 4:3).
