Gore odpadne embalaže, sežig odpadkov, požari na odlagališčih, Termit in nazadnje še Kemis. Zdi se, da so si na ministrstvu za okolje in prostor v zadnjih letih zakuhali toliko problemov, da se iz njih komaj vidijo. Kot da to ne bi bilo dovolj, je večina teh problemov začinjena še z bolj ali manj upravičenim odporom lokalnih skupnosti. Tudi zgodba vrhniškega Kemisa je brez dvoma zelo čustvena, a bojazni lokalnih prebivalcev, ki so doživeli takšno ekološko nesrečo, je praktično nemogoče oporekati. Kakor je po drugi strani težko oporekati interesom Kemisa, da v požaru prizadete objekte čim prej obnovi in na tej lokaciji nadaljuje poslovanje. Navsezadnje je v danih okoliščinah tudi v širšem interesu, da se nevarnih odpadkov znebimo na čim bolj strokoven in okolju čim manj škodljiv način.
Premalo se namreč govori o tem, da ti ne nastajajo v nekem vzporednem svetu, temveč da skoraj ne mine dan, ko posameznik ne bi ustvaril nevarnega odpadka. Natisnjen...