Še o (ne)reševanju že 25 let »izbrisanih«

Zaradi občutljivosti teme dve manjši, a nujni pojasnili k navedbam v včerajšnjem članku (Kava na prvi legalni poti iz Slovenije, Dnevnik, 13. avgusta) o tem, kako slovenska sodišča tudi v primerih že 25 let »pozabljenih« izbrisanih še vedno ne znajo (ali nočejo?) korektno in v skladu s sodbami ESČP reševati teh humanitarnih in pravnih problemov. Pri Mariborčanu Ganiju Redžiću, ki tam živi že 52 let (Budimir Vuković pa v Ljubljani 42 let), je bilo v članku navedeno, da je v njegovem primeru mariborska upravna enota »pozabila« urediti še njegovo pravico do socialne pomoči. Ne, odgovornost za to leži v celoti na sodišču – mariborski upravni enoti lahko izrazim le vse priznanje za njeno dosedanje prizadevanje (v mnogih podobnih primerih), kako ob skrajno nejasni zakonodaji prizadetim ljudem pomagati, kolikor je le mogoče. Problem bi moralo razrešiti upravno sodišče (mariborski oddelek), pa ga ni znalo (ali hotelo). In tudi pri Vukoviću ne drži navedba, da je on to socialno pomoč dobil »po zaslugi sodišča«. Ne, ljubljanska »centrala« upravnega sodišča je pri tem vprašanju prav tako povsem odpovedala – Vukovića je tu rešilo to, da se je njegov primer reševal tako dolgo, da mu je pred to zadnjo sodbo sodišče (v drugi zadevi) moralo za dve leti nazaj priznati policijsko »dovolitev zadrževanja«, ki mu je prej ne policija ne MNZ nista hotela priznati – prav na podlagi te dveletne »dovolitve zadrževanja« pa se je potem sodišče lahko izognilo tistemu zanj neprijetnemu odločanju tako, da je izdalo dovoljenje po nekem drugem paragrafu, kjer pa socialna pomoč dobitniku dovoljenja nesporno pripada. Že samo iz teh nekaj stavkov lahko bralec dobi vsaj bežen vtis o tem, kako zmedeni sta na tem področju tako zakonodaja kot tudi upravna in sodna praksa – in kako težko je potem to zmedo predstaviti v kratkem časopisnem članku.