14. 7. 2019 je v isti maniri komentiral članek gospe Dornik z naslovom Blejsko jezero danes in nikoli več (Sobotna priloga, 7. 7. 2019), kjer »poznavalsko« (»strokovno stališče sem večkrat podajal že v letu 1982 in pozneje«) oporeka (legitimni) ugotovitvi gospe Dornik o vse slabšem stanju jezera (tako tudi monitoring) zaradi prekomernega vnosa hranil v jezero in pri tem pokaže na (dokazane) vire: kmetijstvo, odplake in ribjo hrano. Da je dregnila v odprto rano, dokazujeta odziv ribičev in Maleinerja. Spregledano pa je bilo najpomembnejše – opozorilo Dornikove o konfliktu javnih interesov: ohranjanja jezera s slabo samočistilno sposobnostjo in tržno zanimivim in profitabilnim (krapo)lovom po koncesiji, ki jo podeljuje država, in mnenja, da se bosta morali država in občina že enkrat odločiti, kaj je zanju pomembnejše – dolgoročno ohranjanje zavarovane naravne vrednote ali kratkoročni (samouničevalni) interesi gospodarstva, delujočega po načelih iz nekih drugih časov.
O izbirčnosti in apetitu krapov v jezeru ne bi, premalo vem o tem, tudi analiza ribje pojedine zaradi pomanjkljivih virov pri tem ne pomaga. Delovanje natege, ki je v državni domeni, tudi ni podkrepljeno z dokazi in viri, da bi si jo upal komentirati, zato samo nekaj dejstev o kanalizaciji. Seveda so problemi z jezerom in kanalizacijo, ki niso majhni, a če hočemo priti do rešitev, moramo najprej prepoznati in razumeti vzroke v vsej njihovi kompleksnosti in zapletenosti in šele po skrbnem premisleku in na podlagi dejstev ponujati rešitve. Tega pa avtor ne stori. Kar (z)bode, pa je lahkotnost, s katero skuša – ob očitnem pomanjkanju virov in dokazov – prepričati, da on preprosto ve in z avtoriteto vedeža presoja. O hitrih rešitvah pa vemo, kam peljejo.
Drži, tuje vode so problem, ki je bolj posledica ležernosti državnih uradnikov, ki upravljajo izvirne, stoječe in tekoče vode. Morali bi ukrepati vsaj po službeni dolžnosti, če že ne zaradi »poslanstva«, ki ga menda imajo. Maleiner trdi, da se večina odpadne vode preliva v jezero. Očitno ve, kje in kdaj se ta silna količina znajde v njem in koliko je je. Prosim za vire, dokaze, kar koli oprijemljivega. Ob tem pa bega misel, kako za vraga upravljalec sistema – če gre verjeti rezultatom monitoringa in inštituciji, ki stoji za njim – dosega take rezultate kot jih ob največ 30-odstotnem dotoku fekalno onesnaženih, s tujo vodo preobremenjenih odplak v čistilno napravo.
Da bo megla manj gosta, še utrinki iz zgodovine. Od leta 1985 na Bledu gradimo izključno ločeno kanalizacijsko omrežje. Že davnega leta 1978 je bila izdelana prva generalna študija odvajanja in čiščenja v mešanem sistemu (duh časa pač). Najbolj pa bode v oči – in o tem Maleiner niti besede –, da je bilo na Bledu do konca tisočletja zgrajenih kar 45 kilometrov kanalov, v času trajanja koncesijske pogodbe pa še dobrih 35 kilometrov, od tega lep del v skledi jezera, kar je kar soliden dosežek za kraj z dobrimi 15.000 dušami. Že samo to najbrž ovrže Maleinerjev očitek (občinskim) uradnikom o njihovem ignorantstvu. Pri razvoju komunalne infrastrukture so se občinski uradniki (in politika) kar dobro odrezali in tudi županovo mnenje o tujih vodah v sistemu je povsem na mestu. Le tega župan ni omenil, da krivda za vso to zmedo leži na državi in ne na nekompetentnih strokovnjakih in slabo podučenih občinskih uradnikih.
Emil Brence, Bled
