Zaradi kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost je bilo lani v Sloveniji po podatkih statističnega urada obsojenih 135 oseb, predlani 126. O konkretnih sojenjih v medijih precej redko pišemo, ker potekajo za zaprtimi vrati. Eden od primerov, ki se vleče že leta, je bil nedavno javno objavljen v zbirkah sodne prakse, gre za sojenje trojici zaradi spolnega napada na komaj polnoletno in slabše umsko razvito dekle.
Napad se je zgodil že leta 2011, primer pa se je selil z ene na drugo sodno instanco. Najprej so jih obsodili in jim izrekli pogojno kazen, nato so jih na višjem sodišču oprostili, nedavno pa (spet na višjem) obsodili, in to na pravo, ne pogojno zaporno kazen. Primer so objavili, da bi vpletene v sodne postopke opozorili, da eden od bistvenih znakov kaznivega dejanja spolnega nasilja ni upiranje žrtve, pač pa prisila storilcev, da strejo njen odpor, in da sploh ni nujno, da je ta prisila huda.
Odrešil jo je prihod policistov
Usodnega večera je dekle s prijateljico prišlo v stanovanje obtožencev. Poznala jih je že od prej, tudi pri njih je že bila skupaj s sestro, ki je bila v preteklosti krajši čas dekle enega od njih. Prijateljica je nekaj minut zaradi telefonskega klica stanovanje zapustila, ko se je želela vrniti, pa je naletela na zaklenjena vrata. Da ne more noter, je sporočila drugi prijateljici, ki je čez kake pol ure poklicala policijo. Policista sta povedala, da je trojica odprla šele po dolgotrajnem trkanju, dekle v stanovanju pa je bilo objokano, z razmazano maskaro in prestrašeno. Najprej ni bilo preveč zgovorno, kasneje pa je razkrilo, da so jo zaklenili, ugasnili luči in jo, čeprav je jokala, brcala in jih odrivala z rokami, začeli otipavati. Eden ji je dvakrat potisnil prst v nožnico, morala pa jih je tudi zadovoljevati z roko. Ko so potrkali policisti, so se hitro oblekli, njej pa naročili, naj jim pove, da je bila samo na obisku.
Na sodišču so se zagovarjali, da ni povedala resnice. Eden je razložil, da se je je dotikal le po prsih, drugi pa jo je božal po nogi oziroma da so jo vsi otipavali le po nogah, in to čez oblačila. Na prvem sojenju so jih spoznali za krive in jim izrekli pogojne kazni. Dvema po leto in pol, tretjemu pa leto in štiri mesece, vsem s triletno preizkusno dobo. Temu je sledila popolnoma drugačna odločitev višjega sodišča: vse tri je oprostilo, češ da obstaja dvom o verodostojnosti oškodovankine izpovedi, ker ni bila vseskozi »jasna in konsistentna«. Podvomilo je tudi, ali je bila proti njej res uporabljena sila.
Na pobudo tožilstva so se primera nato lotili še vrhovni sodniki, ki so prejšnjo odločitev razveljavili in odredili novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom višjega sodišča. Toda že iz njihove sodbe je bilo razvidno, da se nagibajo k obsodbi. Ko so odgovarjali na ugovore tožilstva, so opozorili na vrsto obremenilnih dokazov. Na primer, da sta izvedenki psihologinja in psihiatrinja dekle ocenili kot resnicoljubno in nezmožno manipulacije, krivega prikazovanja, potvarjanja in zlorabe dejstev. V zvezi z očitki obrambe, da je nedvomno po svoji volji obiskala stanovanje obtožencev, sta pojasnili, da je dobronamerna in da tako dojema tudi druge oziroma da ni sposobna dobro presojati ljudi okoli sebe.
Morali so zaznati, da si ne želi
Zasliševali so ju tudi glede očitkov, da se moškim ni upirala. Psihiatrinja je pojasnila, da takšna, kot je, lahko odpor pokaže drugače, da velikega odpora niti ni sposobna, možno je tudi, da zamrzne. Uprla se je, a na zanjo značilen način, manj intenzivno, kot bi se povprečna oseba. Njenemu uporu primerno ni bilo treba uporabiti velike sile, sploh pa ne take, ki bi pri njej pustila vidne poškodbe. Toda po oceni izvedenke bi povprečno občutljiva in socialno vključena oseba morala zaznati, da tega, kar se dogaja, ne želi. V sklopu dokazov so sodniki med drugim opozorili še na poškodbo nožnice, za katero je izvedenec dejal, da jo je najverjetneje povzročil prst oziroma noht. Da so sodni izvedenci na zunanji strani spodnjih hlačk našli mešano biološko sled, v njej pa z verjetnostjo, ki meji na gotovost, biološko sled dveh obtoženih. Izvedenec je ocenil, da je možnost posrednega prenosa teh sledi (ne direktno z dotikanjem) zelo malo verjetna.
V novem postopku je bila trojica obsojena. Sodniki so se strinjali s tožilstvom, da pogojna kazen ni možna, saj gre za hujše kaznivo dejanje, za katero je zagroženo od tri do 15 let zapora. Dva so obsodili na leto in štiri mesece zapora, enega pa na dva meseca manj. Tožilstvo je sicer za vse zahtevalo tri leta, toda sodniki so ocenili, da lahko v tem primeru upoštevajo tako imenovana omilitvena določila. Ta omogočajo kaznovanje pod najnižjo mejo. Obtoženim so med drugim šteli v prid, da še niso bili kaznovani, v času napada so bili mlajši od 21 let, dva sta si medtem ustvarila tudi družino. Ni šlo za načrtovano ravnanje, pač pa nepremišljeno in iz trenutnih nagibov. Upoštevali so tudi, da je posttravmatska stresna motnja pri dekletu izzvenela v približno mesecu dni.
