Andrej Blatnik (1963) je eden naših najbolj uveljavljenih knjižnih urednikov, pa profesor knjigarstva na ljubljanski filozofski fakulteti in ne nazadnje Dnevnikov kolumnist. Skratka človek, ki ga novinarji pocukamo za rokav, ko potrebujemo strokovno mnenje o dogajanju na knjižnem trgu.
Hkrati je tudi avtor devetih proznih del, med njimi romana Plamenice in solze in zbirke kratkih zgodb Zakon želje, ter nekaj zbirk esejev. Veliko časa je minilo od njegove zadnje knjige, nato so bralci dobili Ugrize. Ob objavi zbirke je januarja v Dnevnikovem intervjuju pojasnil, da dela v ciklih: »Nekaj knjig naenkrat, potem deset let akumuliram in potem pride nov cikel.«
Začel kot dramatik
Tako oče kot mama sta bila velika bralca, razlaga Blatnik o svojih literarnih začetkih, njegov ded je bil celo ravnatelj klasične gimnazije. »A je moj oče izhajal iz izrazito delavsko-kmečkega okolja, tako da sem bil tipičen otrok socializma. V meni sta se torej srečala dva človeka, ki se v današnjem natančno družbeno razslojenem sistemu ne bi mogla.« Kot reden obiskovalec moščanske knjižnice je bil že pri štirih lokalna atrakcija in knjige so se ga držale, čeprav je kazalo, da bi utegnil postati tudi pravnik ali zdravnik.
Dokončno ga je v literarni svet vrglo, ko je začel kot dijak četrtega letnika pisati književne recenzije za časopis Dnevnik, kamor ga je povabil Milan Dekleva, saj je že pred tem objavljal v sklopu projekta ljubljanskih gimnazij Podobe trenutkov, kjer so mu uprizorili tudi dramo. »Začel sem torej kot dramatik, s poezijo nisem prišel daleč. A sem s kritiko hitro prenehal, ko mi je izšel kratkoprozni prvenec.«
Starci, ki ne razumejo
Njegovo knjigo Šopki za Adama venijo (1983) je k uredniku zbirke Pota mladih Janezu Mušiču odnesel Branko Gradišnik, se spominja, pa tudi, da je knjigo ob izidu izničil Aleksander Zorn. »Vlado Žabot mi je takrat rekel, da nas ti starci pač ne razumejo. Ko sem potem zanjo pri enaindvajsetih dobil nagrado zlata ptica, se mi je zazdelo, da odločitev za literaturo morda le ni bila tako napačna. In tako se mi zdi še danes,« pove z nasmehom.
Študiral je sociologijo kulture in primerjalno književnost in spominja se, da je imel na izpitih pri profesorju Evaldu Korenu kot utirajoči se mladi literat poseben tretma: »Na izpitu mi je rekel, da bere moje recenzije, in mi je zastavil primerno težka vprašanja. Ko sem padel, me je pomiril, češ da sta bila enako neuspešna tudi Aleš Debeljak in Marko Juvan.«
Po fakulteti je bil nekaj let na svobodi, nato je pri sedemindvajsetih prevzel urednikovanje pri založbi Kmečki glas, pozneje pa je prišlo povabilo v Cankarjevo založbo. Akademska kariera ga je čez čas pripeljala na oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo: »Videl sem se bolj kot urednik, a na založbi smo imeli neki konflikt, tako da sem od tam odšel in postal predavatelj, kar tudi zelo rad počnem. Na srečo smo tudi založniško sodelovanje pozneje obnovili.«
Piše predvsem v tujini
Pravzaprav rad počne vse troje, še vedno namreč tudi piše – ob zbirkah esejev, pretežno na temo knjig in založništva, je izdal tudi več proznih del. Pravkar mu poletje jemlje nastajajoči roman. Kot pravi, ga med ustvarjanjem po eni strani zelo zanima forma, noben od njegovih romanov (Tao ljubezni, Spremeni me…) namreč nima klasične naracije. Na polje domače kratke proze pa je vplival s kratko kratko, torej včasih tudi zgolj stavek ali dva dolgo zgodbo (Saj razumeš?). »Ker me zanima tudi zgoščenost. Nekateri temu pravijo minimalizem, a se mi ta izraz za te zgodbe ne zdi najbolj posrečen.« Pozoren je tudi na tako imenovana prazna mesta, kar pomeni, da bralcu vedno pusti priložnost, da kaj dopolni, si razloži po svoje.
Med svojimi deli najljubše knjige nima. Tudi roman Plamenice in solze (1987), ki velja za največje delo domače postmodernistične produkcije, se mu takrat ni zdel kakšna prelomna knjiga. »Nisem poznal sočasnih metafikcijskih postopkov v tuji literaturi, šele kasneje sem jih raziskoval. Očitno tega pojava ni povzročilo branje, temveč nekakšen duh časa.« Kot pravi, je pač najbrž vedno tako, da se zdi človek samemu sebi zmeraj najboljši v svoji zadnji knjigi. »Ni pa nujno, da se bralci s tem strinjajo.«
O dekretu avtobiografskega
Zbirka kratke proze Ugrizi, ki se bori za nagrado novo mesto, je Blatnikovo najbolj družbeno angažirano delo doslej, v zgodbah obravnava tako terorizem kot delavske pravice in povsem intimistično osamljenost slehernika. »Sem predstavnik generacije, ki je hotela literaturo v zgodnjih osemdesetih osvoboditi angažmaja. Danes pa literatura kot čista literatura zlahka obstaja, zato se prostor za vnašanje takih vsebin spet odpira. Očitno je to nezadovoljstvo s svetom tako močno, da se ne moremo iti več zgolj lepe črke. Čeprav zato ne zahtevam od nobenega pisatelja, da ob pisanju spotoma še rešuje svet.«
Tudi v tokratnih petdesetih zgodbah pripoveduje prek različnih perspektiv, posebej izstopajoča je prvoosebna množinska, nekakšen kolektivni mi. »Te zgodbe nikoli ne nastanejo kar prima vista, temveč jih preizkušam v različnih legah. Jemljem jih kot svojevrstne Rubikove kocke, ki jih lahko zložiš na različne načine, a na koncu morajo biti vse plasti prave.« Še večji napor se mu vsakič znova zdi sestaviti dober dramaturški lok velikega števila zgodb. Med njimi poskuša vedno poiskati veziva, ki niso pretesna, da torej pustijo zgodbam dihati, a da na neki čim bolj neopazen način prehajajo eno v drugo.
Pa avtobiografski drobci v njegovih delih? »Seveda so, a jih precej literarno predelam. Ni mi všeč poudarjeni dekret avtobiografskega pisanja. Največji slovenski pisatelj Lojze Kovačič je bil popoln avtobiograf, pa takrat nismo toliko govorili o tem. Kadar ni bil avtobiograf, je pisal slabše. Danes pa tako poudarjajo Karla Oveja Knausgaarda, Rachel Cusk… Ko sem pred dvajsetimi leti rekel, da bo literatura prihodnosti literatura izpovedi, nisem mislil, da je to nujno osebno doživeta izpoved. Očitno danes toliko ljudi že tako pomanjkljivo živi lastno življenje, da si vsaj posredno želijo živeti tuja,« še sklene svojo analizo.
