V času zamrznjeno Kubo je zgodovina zaznamovala s španskimi in afriškimi koreninami. Prvi koraki kubanske mističnosti so pustili svoje odtise v času afriških sužnjev, ki so jih pripeljali na ameriško celino. Ker so se bili prisiljeni spreobrniti v krščanstvo, sta bila glasba in ples način ohranjanja dediščine. »Če greš na Kubo, v plesu vidiš odslikavo vsakdanjega življenja. Eden najbolj značilnih moških gibov salse je, da si fantje povlečejo hlače gor in s tem pokažejo, da imajo bele nogavice. Na Kubi je to znamenje, da imaš denar. Da si torej lahko privoščiš detergent ali pa da imaš denar za bele nogavice,« pravi ustanovitelj plesne šole Cubana Ljubljana Jan Bervar. Kubanski plesi imajo v sebi bogato sporočilnost. Ko par pleše, se pravzaprav pogovarja. Tudi najmanjši gibi lahko ponazarjajo kulturne vzorce, skozi katere se zrcali ulično življenje. »Ko prideš plesat, se lahko naučiš pet plesnih figur in si zadovoljen, lahko pa koplješ po kubanski zgodovini in vključuješ še druge elemente. Ravno v tem je čar salse.«
Obstaja zelo veliko različnih vrst salse. V Slovenijo je pred približno petnajstimi leti najprej prišla zahodna različica. Nad tako imenovano ameriško ali linijsko salso, ki je bolj čista in elegantna, so se najprej navdušili športni plesalci. Danes je pri nas najbolj priljubljena dinamična in zelo igriva kubanska salsa: »Mi vedno pravimo, da je pri zahodni salsi plesalec vitez in plesalka princesa. Vitez bo naredil vse, da bo princesa lepa na pogled. Na Kubi pa sta oba plesalca tako viteza kot tudi princeski. Nobeden ni podrejen drugemu,« razloži Bervar in dodaja, da kubanski plesni dogodki na prostem privlačijo odprte ljudi s smislom za humor. V plesu ne najdejo samo načina rekreacije, ampak tudi notranjo komunikacijo s sočlovekom.
Ples pod zvezdami
Cubana Ljubljana čez poletje velikokrat organizira salso pri BTC. »Preprosto padeš noter. S soplesalko si ujet v trenutku, oba doživljata glasbo in se sučeta v svojem svetu. Takrat ne obstaja nič drugega,« opisuje svoje občutke plesalec Matevž Krajnik. Zanj so dogodki na prostem nekaj posebnega: »Ples pod milim nebom ima svoj čar, ki ga takoj začutiš. Družba ljudi, ki jih povezuje skupna ljubezen, seva toliko pozitivne energije, da preprosto potrebuje odprt prostor. Med plesom, ko pevec zakliče 'mano' pa'rriba!', dvigneš roke, se uzreš proti nebu in nad sabo zagledaš zvezde. Za takšne trenutke se živi.« Ko je Polonca Tomaževič prvič videla ruedo na Prešernovem trgu, je bila to ljubezen na prvi pogled. Kubansko salso pleše že tri leta, z veseljem tudi na prostem: »Veter v laseh, toplo ozračje, odprto plesišče in salsa te ponesejo v kraje njenega nastanka. Čudovito je videti, kako ta energija zaustavi mimoidoče, jim nariše nasmehe na obraz in zvabi na ples.«
Perujec Panchito Salsero je učitelj v plesnem klubu Havana in v Sloveniji živi že 17 let. Vsak teden vodi plesne dogodke na Špici. Je eden prvih, ki so začeli vrteti latinskoameriško glasbo pri nas: »Na začetku je bilo težko. Ko sem začel vrteti to glasbo, so se klubi praznili, ker ljudje te zvrsti niso poznali,« se spominja. Danes je zaradi izjemne popularnosti latino ritmov zgodba seveda drugačna. Drugače od nekaterih drugih vrst plesa salsa ni več zgolj modna muha, kot pravi tudi Bervar: »Hecno je, ker Slovenci nikoli ne bi rekli za svoj karakter, da smo takšni požeruhi salse. Ampak ja, salsa je še vedno na pohodu.«
