Naj začnem kar v dolini Vrata, kjer na višini 1015 metrov stoji Aljažev dom. Dovolite mi, ga. Rekar, da vam iz Priročnika za planince, ki nosi letnico 1950 z 31 zemljevidi in 70 risbami planinskih domov, ki sem ga takoj po izidu že kot osnovnošolec dobil v dar, preberem, kar piše za Aljažev dom v Vratih: »Dom je izhodišče za ture v triglavsko pogorje in v skupino Škrlatice.« Zato res ne vem, o kakšnem posebnem razgledu iz doline Vrata govorite, ker je to s treh strani z visokimi gorami zaprta dolina in dvomim, da bi s posekanjem nekaj grmičevja okrnili kakršen koli razgled. Že pred skoraj 60 leti je bilo v tem priročniku zapisano v raztegnjeni črkovni obliki, da je to izhodišče in ne razgledišče, kot omenjate. Tudi ne vem, zakaj bi bilo treba tja priti po prašni cesti, ker trdite, da tja asfalt ne sodi. Naj vam na kratko povem, da sem bil v mladosti kar 74-krat na vrhu našega očaka, prvič leta 1957, za svoj 15. rojstni dan, in nato kar 20-krat zapored na isti dan. Tudi leta 1960 sem bil na Rjavini, kjer so v okolici geometri zakoličevali traso takrat načrtovane žičnice na Triglav, ki ste jo prav tako omenili.
Precej trhla je tudi trditev, da ceste v dolino Vrata po mnenju domačinov ni mogoče preplastiti z asfaltom. Če se zapeljemo samo do Mangartskega sedla, malo nad 2000 metrov, po prelepi cesti, speljani skozi številne predore (in vemo, da je bila zgrajena med prvo svetovno vojno), vidimo, da tudi ta cesta, ki je bila veliko kasneje prevlečena z asfaltom in deloma cementom, že kar okoli 50 let uspešno kljubuje vsem nevihtam, ujmam in plazenju. Tudi zgornja pentlja, zgrajena malo kasneje, z namenom, da se pripeljemo na samo sedlo, je zgoraj razširjena zato, da lahko sprejme 100 in še več osebnih avtomobilov hkrati, in tudi na tej točki je izhodišče za obisk vrha Mangarta po slovenski ali deloma italijanski poti. Od tu so prelepi razgledi, oči pa se nam vedno ustavijo v dolini, kjer ležijo Belopeška jezera.
Naj ostanem kar pri njih in se čudim, kako je le streljaj čez mejo Italijanom uspelo brez posebnih težav in zapletov rešiti dostop do Belopeških jezer po lepi asfaltni cesti, z več postajališči ob njej z mizicami in stoli ter tekočo pitno vodo. Ob koncu drugega jezera pa so zgradili veliko parkirišče in tudi zanj je bilo treba posekati nekaj grmovja in skrivenčenih debel. Tu se vedno najde prostor za parkiranje in tu ni nikogar, ki bi terjal kakšne solde za parkirnino.
Omenili ste Grossglockner, mislili pa na ploščad Franz Josef Hutte. Tam ste bili pred 30 in jaz prvič pred 50 leti. Oba sva se že takrat pripeljala po lepi asfaltni cesti do višine 1704 metrov in tam parkirala na prostranem asfaltnem parkirišču. Tudi sam sem opazil razliko med takrat in danes, ko je mogoče tam parkirati v pokriti garaži ali si kupiti spominke in najnujnejše za podvige v hribih, prej pa smo morali planinci za to poskrbeti že v Celovcu.
Ker sem že pred 40 leti še osmič ponovil prehojeno pot slovenske planinske transverzale od Maribora do Ankarana, dovolite, da vas seznanim še z nekaterimi drugimi visokoležečimi kraji v Sloveniji, tudi v Naturi 2000, do katerih so speljane lepe asfaltne ceste in niso za nikogar moteče. Omenim naj Dom na Pokljuki na višini 1250 metrov, do koder se po asfaltu pripeljemo z Bleda ali iz Bohinjske Bistrice, tudi do doma na Sorici je z obeh strani asfalt do višine 805 metrov. Pred dnevi sem se vrnil s planinskega doma na Mozirski planini, ki stoji na višini 1344 metrov, nekaj metrov višje pa se pripelješ po udobni asfaltni cesti in avto pustiš na tamkajšnjem velikem, pred leti zgrajenem parkirišču.
Glede kolon znotraj Slovenije pa nisem napisal, da me motijo, temveč da me motita (po mojem mnenju) neupravičeno razmetavanje našega davkoplačevalskega denarja za naročanje dragih študij nekih meritev in nameščanje nekih opazovalnic, na osnovi katerih skušajo v TNP ugotoviti nekaj že zdavnaj ugotovljenega. In da je cesta tako v Vrata kakor tudi čez Vršič javna cesta, ki je ni mogoče kar tako brez vzroka zapreti, razen v primeru višje sile. In da bo na Vršiču v strogi sezoni, ob koncih tedna, vedno gneča, ki se je ne bo dalo niti preprečiti niti odmisliti. Trdno pa sem prepričan, da bi zadeve lahko rešili z malenkostno širitvijo cestišča v brežine tam, kjer nas vršiški inkasanti vedno usmerjajo, da zavozimo v breg in med skalami lomimo avtomobile, za to pa moramo še drago plačati, če si hočemo na vrhu privoščiti požirek kave ali si kupiti kakšen spominek.
Janez Turk, Dob
