»Nastanitev poslanca v službenem stanovanju ne šteje za boniteto po zakonu, ki ureja dohodnino.« Tako se glasi ena od predlaganih sprememb novele zakona o poslancih, s katero bi poslanci zase ukinili določilo zakona o dohodnini. Kot razlog za takšno rešitev so navedli, da je boniteta ugodnost, ki jo delavcu zagotavlja delodajalec v zvezi z zaposlitvijo. »Pravica poslanca do najema službenega stanovanja pa ne pomeni zagotavljanje tovrstne ugodnosti, ampak je nujna za izvajanje funkcije poslanca.«

S tem predlogom – kot tudi z več drugimi predvidenimi spremembami zakona o poslancih – se na ministrstvu za finance ne strinjajo. »Nasprotujemo posebni davčni obravnavi določenih dohodkov poslancev, vključno s posebno davčno obravnavo dohodka – bonitete – v zvezi z nastanitvijo poslanca v službenem stanovanju,« poudarjajo. Po njihovih navedbah je z vidika celovitosti davčnega sistema oziroma zakonov, ki uvajajo posamezne davke, tovrstne izjeme ustrezno urejati le v davčnih zakonih. Prav tako se jim zdi predlog poslancev problematičen z vsebinskega vidika, saj da grobo posega v eno temeljnih davčnih načel, to je enako davčno obravnavo vseh zavezancev oziroma obdavčevanje po ekonomski moči. »V omenjenem primeru ni utemeljenih razlogov za odstop od spoštovanja tega načela. Ne strinjamo se z obrazložitvijo, da pravica poslanca do najema službenega stanovanja zaradi narave njegovega dela zanj ne predstavlja ugodnosti, ampak je najem nujen,« so poudarili na finančnem ministrstvu.

Predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel pa opozarja, da poslanci prihajajo z vseh koncev Slovenije in je za njihovo nemoteno delo nujno treba poskrbeti. Vendar lahko z enakimi argumenti nastopi tudi marsikatera druga institucija oziroma podjetje. »Razprava naj se odpre na ravni vse Slovenije in se določi, kaj sodi med bonitete, ki jih delodajalci priznajo, in kaj ne,« ocenjuje Vesel.

Davčni svetovalec in nekdanji direktor davčne uprave Ivan Simič ogorčenja nad predlogom poslancev, da se zanje nastanitev v službenem stanovanju ne bi štela kot boniteta, ne skriva. »Šlo bi za privilegij poslancev, saj mora davčni zakon vse davčne zavezance obravnavati enako. Res je, da poslanci sprejemajo zakone in lahko za sebe izglasujejo oprostitev plačila dohodnine, kar so že storili pri poslanskem pavšalu. Menim pa, da bo v tem primeru šlo za neustavno ureditev, ki bo poleg tega še nemoralna.« Simič poslancem predlaga drugačno in – kot pravi – ustavno nesporno rešitev: v zakonu o dohodnini naj črtajo določilo, ki nastanitev opredeljuje kot boniteto. To bi pomenilo, da bi bili vsi davčni zavezanci izenačeni in da nihče ne bi plačeval te bonitete. »Danes Furs na podlagi veljavne dohodninske zakonodaje, ki so jo sprejeli poslanci, obračunava boniteto od nastanitve delavcev v kontejnerjih, sobah ali stanovanjih na tujih gradbiščih. Te odmere gredo v visoke zneske, poslanci pa bi sebe radi oprostili plačila tega davka. Mene bi bilo sram,« še dodaja Simič.

Izvzeli bi se “za vsak slučaj”

Po zakonu o dohodnini se vrednost bonitete za nastanitev določa v višini tržne najemnine. Če ta ni znana, za osnovo služi višina stroškov, ki jih ima delodajalec s stanovanjem. Če tudi ta izračun ni mogoč, pa se vrednost bonitete določi mesečno v višini 0,6 odstotka tržne vrednosti stanovanja. Ko se od ugotovljene bonitete odšteje znesek, ki ga delavec plača delodajalcu kot najemnino, preostanek predstavlja davčno osnovo za boniteto.

Poslanci bonitete za službena stanovanja že zdaj ne plačujejo, čeprav je najemnina zanje vsaj za polovico nižja, kot bi bila po merilih tržnega najema: giblje se od 65 evrov za slabih 20 kvadratnih metrov do 246 evrov za okoli 60 kvadratnih metrov veliko stanovanje. Kot razlog za neplačevanje bonitete v parlamentu navajajo, da se »z najemnino in obrabnino pokrivajo vsi stroški službenih stanovanj«.

Ker poslanci že zdaj bonitete za službeno stanovanje ne plačujejo, je še toliko bolj aktualno vprašanje, zakaj želijo z novelo zakona to dajatev zase kar ukiniti. Si morda nameravajo v prihodnje najemnino še znižati ali je celo ne bi več plačevali? V državnem zboru zagotavljajo, da o tem ne razmišljajo.

Nekateri naši sogovorniki iz parlamentarnih vrst pa priznavajo, da želijo zakonodajo spremeniti »za vsak slučaj«. S tem bi se izognili morebitni ugotovitvi finančne uprave (Furs), da bi morali na najemnine plačevati boniteto. Spominjajo se, da so dacarji nedavno ugotovili (na Fursu konkretnih podatkov o nadzorih sicer ne razkrivajo), da bi morali poslanci za pavšal za svoje delo v volilni enoti plačevati dohodnino, dokler tega dodatka parlamentarci niso izvzeli iz obdavčitve.

Ugodnosti je še več

Ugodnosti, ki si jih nameravajo predstavniki ljudstva zagotoviti s spremembo zakona o poslancih – pod predlog novele se jih je podpisalo kar 74 –, je sicer še več. Ena najbolj vpijočih je predvideno črtanje določila, da poslancu preneha mandat, če pravočasno ne odpravi nezdružljivosti funkcij. Po novem naj bi tudi za poslance veljal zakon o integriteti in preprečevanju korupcije. Ta pa za neposredno voljene funkcionarje, ki ne upoštevajo zahteve komisije za preprečevanje korupcije (KPK) po odpravi nezdružljivosti funkcij, kot edino »sankcijo« določa, da komisija o svojih ugotovitvah obvesti javnost. Kolikšna je teža te »sankcije«, je nazorno pokazal poslanec madžarske narodne skupnosti Ferenc Horvath, ki kljub ugotovitvi KPK o nezdružljivi funkcij poslanca in predsednika Pomurske madžarske samoupravne narodne skupnosti še vedno zaseda oba stolčka.

Predlog novele zakona o poslancih prinaša tudi spremembe pri obračunavanju povračila stroškov za prevoz na delo in z njega. Kot smo poročali, naj bi se po novem poslancem priznala kilometrina in ne več najnižja cena javnega prevoza, kot velja za ves javni sektor. Poslanci to potrebo po spremembi utemeljujejo s specifičnostjo poslanske funkcije: njihove aktivnosti potekajo ves dan, zaključek sej državnega zbora se lahko zavleče v noč, funkcije ne opravljajo le na sedežu parlamenta, temveč tudi v volilnih enotah in v stikih z volilci po Sloveniji. Da je delo poslancev specifično, se sicer strinjajo tudi nasprotniki tega predloga. Hkrati pa poudarjajo, da bi morali biti tudi poslanci do izplačila kilometrine upravičeni zgolj tedaj, ko javni prevoz ni možen. Spominjajo še, da za delo v volilni enoti dobijo zajeten pavšal, ki glede na oddaljenost njihovega prebivališča od sedeža parlamenta znaša od 500 do 800 evrov na mesec.