Pričevanje natakarice, ki je zaradi šefovega dotikanja in opazk tipa »Miška, kaj bi ti delal« morala poiskati novo službo, pripovedovanje kandidatke za vozniški izpit, ki je naletela na inštruktorja, ki je kandidatke nadlegoval v avtu in jih pred izpitnimi vožnjami vabil na dom, in zgodba mladoletne žrtve dvomesečnega spolnega nasilja s strani dedka so samo tri izmed 150 zgodb, ki so jih žrtve spolnega nadlegovanja in nasilja anonimno zaupale projektu #jaztudi.
Gre za slovensko različico ameriške kampanje #metoo, ki priča, da ima problematika, ki jo naslavlja, precej globlje in širše korenine. To je pokazala tudi analiza 150 pričevanj slovenskih žrtev spolnega nadlegovanja in nasilja. Več kot polovica žrtev storilca pozna, skoraj 30 odstotkov pričevanj pa se je nanašalo na neprimerne dogodke v domačem okolju, ki ga sicer dojemamo kot najbolj varno. Pri tem se zdi dodatno skrb zbujajoče, da žrtve po tem, ko so svojo neprijetno izkušnjo zaupale preostalim članom družine, navadno od njih niso dobile podpore.
Tudi natakarica z začetka prispevka še zdaleč ni osamljena, saj je delovno okolje prav tako eno izmed pogostih poligonov za spolno nadlegovanje. »Višja ko je pozicija avtoritete storilca, hujše je spolno nadlegovanje in nasilje. Lahko ugotovimo, da je spolno nadlegovanje in nasilje ostro povezano z izkoriščevalskim sistemom. Zelo veliko pričevanj opisuje prekarne zaposlitve, delo prek espejev. Opisuje osebe, ki se spolnemu nadlegovanju in nasilju ne morejo zoperstaviti, ker jih je strah, da bodo izgubile dohodek,« pravi Nika Kovač z Inštituta 8. marec.
Občutljivost se je povečala
Statistika vzorca 150 pričevanj je zgovorna. Med žrtvami spolnega nadlegovanja in nasilja gre v veliki večini za ženske, med 150 pa je bilo tudi šest moških in ena transspolna oseba. Polovica vseh pripoveduje o spolnem nasilju iz obdobja mladoletnosti, četrtina pa se ga spominja iz otroštva – do 15. leta starosti. Številne žrtve so o neljubih dogodkih prvič spregovorile šele v okviru kampanje #jaztudi, zgodbe pa se pretežno nanašajo na dogodke v zadnjih desetih letih. »Osebe, ki z nami delijo svojo izkušnjo, ne želijo stresati jeze in se maščevati. Pišejo, da svojo zgodbo delijo, da se to več ne bo dogajalo in da se glas o spolnem nadlegovanju in nasilju sliši,« pravi Nika Kovač.
Zdi se, da ozaveščanje dosega svoj namen. Če je raziskava iz leta 1998 pokazala, da ljudje kot spolno nasilje v veliki večini razumejo predvsem njegovo najhujšo obliko, posilstvo, se je občutljivost v dvajsetih letih povečala. V okviru projekta se je 42 odstotkov pričevanj nanašalo na neprimerno dotikanje, 26,7 odstotka na posilstva in 20 odstotkov na verbalno spolno nadlegovanje.
Zlorabe tudi v zdravstvenih ustanovah
Eno izmed mest, ki so jih pri Inštitutu 8. marec danes izpostavili kot mesto pogostega spolnega nadlegovanja in nasilja, je tudi zdravstveni sistem.
Oglasile so se tako medicinske sestre kot tudi pacientke, vse pa so s prstom pokazale na zdravnike. Med pričevanji iz zdravstvenih ustanov po besedah predstavnikov inštituta najbolj izstopa pričevanje ženske, ki opisuje zdravniške preglede za vozniški izpit pri lokalnem zdravniku v manjšem kraju. Stalnica teh pregledov je, da morajo dekleta in ženske pred zdravnikom razgaliti prsi, čeprav to v resnici ni potrebno. Pričevalka je celo navedla, da naj bi za to prakso zdravnika vedeli praktično vsi v kraju.
O podobni, še hujši zlorabi med belimi haljami smo pred kratkim poročali tudi v Dnevniku. Pisali smo, kako je bil nekdanji zdravnik lenarškega zdravstvenega doma na prvi stopnji (nepravnomočno) obsojen na pogojno kazen, ker naj bi mladoletnico, ki je prišla po opravičilo za odsotnost pri športni vzgoji, med pregledom otipaval po prsih in spolovilu. Vmes se je zdravnik preselil v drug kraj, še vedno pa opravlja svoje delo.
