Sončno jutro je v Mojstrano že vabilo prve obiskovalce. Na Triglavski cesti, tik pred bivakom Slovenskega planinskega muzeja, se je 68-letni domačin Stane Brus že potikal po svojem vrtu, ki ga poznajo ljudje z vsega sveta. Ocenjuje, da ga je obiskalo okoli 70.000 ljudi, prva leta jih je bilo tudi po več kot 4000 na leto.
»Nisem vrtnar, sem pa ljubitelj narave in rož. Že od malih nog se rad ukvarjam z lesom,« pravi Brus. Čez dve leti bo, podobno kot Slovenija, njegov vrt Viharnik, ki se razprostira ob njegovi domači hiši, praznoval 30 let. »Jaz pa bom star 70. Poskrbel bom, če bom le zdrav, da bo takrat na vrtu še bolj zanimivo,« obljublja.
Vsak krajan je del turizma
»Ta vrt je bil včasih zapuščen,« se Brus spominja začetkov. »Najprej sem v vrtu položil nekaj podstavkov in nanje postavil nekaj zanimivih vej. Takrat so ljudje še množično hodili peš v Vrata mimo naše hiše. Veje na podstavkih so večkrat fotografirali in to mi je dalo vedeti, da se iz tega vrta še da kaj zanimivega narediti,« pravi. A hitro doda, da je vrt začel urejati predvsem zase, za svojo dušo, ne v prvi vrsti za obiskovalce. »Vsak krajan pa bi se bi se moral zavedati, da je del našega turizma, sam sem to zelo hitro ugotovil,« pravi.
Tematike so se na vrtu spreminjale. Kmalu po začetku urejanja ga je na primer opremil z napisi gostinskih lokalov v Mojstrani, ki so se pomešali z rastlinami in deli viharnikov. »Tukaj v Mojstrani živimo v naravi. Veliko obiskovalcev je bilo iz tujih držav, kjer so bili vajeni življenja med betonom. Ko so videli vrt in se sprehodili po njem, je bila zanje to neverjetna izkušnja,« opisuje. Ves čas pa je stremel, da je tudi v vrtu ohranjal podobo narave. »Vse je iz naravnih materialov, iz lesa, zemlje, rastlin, peska, kamna, korenin,« našteva.
Skrivnostni svet korenin
Prav korenine v njegovem vrtu predstavljajo posebno zgodbo in tudi obiskovalci se najdlje zadržijo pri njih. »Iskat sem jih šel na Vrtaško planino, na Mežaklo, v Karavanke, prinesel sem jih iz Tamarja, Vrat… Včasih sem bil dovolj pri močeh, da sem prinašal z vrhov velike korenine. Seveda pa sem se na to tudi pripravil. Prinesti korenino s 1400 metrov ni enostavno. Ko sem kakšno videl ležati v hribih, sem točno vedel, kateri del vrta bo polepšala. Videl sem takoj tudi človeški ali živalski obraz v njej,« pravi in opozarja, da je vedno pobiral že odmrle dele dreves. Ko se sprehodimo po vrtu, nam pokaže korenino, ki spominja na vidro, pa tisto, ki je videti kot obraz orangutana.
»Sprva sem korenine barval. Potem pa mi je pokojni Jaka Čop, ki je napisal knjigo o viharnikih, svetoval, naj jih pustim kar v naravni obliki. Upošteval sem njegov nasvet. Tudi plevela ne odstranjujem več, pač pa rast rastlin prepuščam naravi,« pravi. Korenin je na vrtu okoli 70, nekaj jih je že podleglo naravnim procesom, v njem pa uspeva okoli 150 različnih vrst rastlin, med njimi tudi vrtne planike.
Obiskovalci se radi zazrejo tudi v table z napisi olimpijcev iz Mojstrane. »Včasih kar težko verjamejo, da jih je toliko iz tako majhnega kraja,« pravi in opomni, da na napisih manjkajo hokejisti. Sicer pa je na posebno obeležje domačim olimpijcem pomislil kar kakšno desetletje prej, preden so po njih v Mojstrani poimenovali trg.
Gorske jasli na ogled vse leto
Pa vrt Viharnik, za katerega ne pobira vstopnine, obiščejo tudi znani ljudje? »Pridejo, seveda, a zame so tukaj vsi enaki, ne razlikujem jih po pomembnosti. Če počneš nekaj takega, moraš vedeti, da boš imel ves čas ljudi okoli hiše. Mene to ni nikoli motilo. Z vsakim poklepetam, tudi s tujci, čeprav ne razumem jezikov. Sporazumevamo se s kretnjami,« pokaže. Ker je z vrtom veliko dela, je vesel podpore lokalne skupnosti.
Ob tem potarna še o letošnjih vremenskih razmerah, ob katerih se letos posajene rastline še niso razrasle, saj je zemljo takoj po sajenju skupaj zbila toča. »Jeseni bo tukaj vse cvetelo,« pravi in nas povabi na ponovni obisk. Veselo pa je tudi pozimi, ko korenine osvetli okoli 15.000 lučk. Jasli, ki jih je postavil v gorskem slogu, pa ima ob majhni hišici ob vrtu na ogled vse leto, saj se jih ljudje, kot je opazil, tudi sredi poletja ne naveličajo.
