Da je to resen problem, smo lahko spoznali v Odmevih na prvem programu slovenske televizije, ko smo poslušali predstavnico Zavoda za varstvo narave Barbaro Kink in predstavnico Društva za proučevanje rib Andrejo Slameršek. Barbara Kink je povedala, da vsaka nova hidroelektrarna zmanjša kakovost vodnega ekosistema. Manj je kisika v vodi, večja je toplotna in organska obremenjenost voda. Poleg vplivov na vodni ekosistem, ki jih je naštela, bo zgraditev HE Mokrice ogrozila tudi ribjo vrsto platnico. Prekinila se bo povezanost njenih dveh življenjskih okolij, tistega v reki Sotli in tistega v reki Krki. To pa se nikakor ne sme zgoditi, je bilo mogoče razumeti predstavnico Zavoda za varstvo narave. HE Mokrice ne smemo zgraditi. Slamerškova je potem dodala, da se bodo »poslužili evropske komisije«, če bo treba, in nazadnje pribila, da Save pač ne dajo. Zanje dni so se oglasili še zaščitniki slovenskih travnikov, češ, kmetje travnikov ne kosijo na ustrezen način, dobijo pa subvencije za to početje. Slovenija lahko pričakuje, da jo bo evropska komisija kaznovala, ker dopušča, da kmetje kosijo travo tako, kot se njim zdi prav, ne pa tako, kot bi bilo prav za varstvo narave.
Grožnje v zvezi s HE Mokrice in Društva za raziskovanje ptic v zvezi s košnjo travnikov odkrivajo žalostno dejstvo, da se Slovenci, kot že rečeno, ne moremo več sami odločati o tem, kaj bomo počeli z našim nacionalnim prostorom. Zadnjo besedo o tem ima, vsaj na približno 40 odstotkih državnega teritorija (leta 2018 – 37,46 odstotka), evropska komisija. Pogovor v Odmevih, ki se ga je udeležil tudi Hinko Šolinc z ministrstva za energetiko, je razkril jedro problema. Šolinc predpostavlja, da bo hidroelektrarna Mokrice padla, to pomeni, da se ne bo gradila, ne glede na to, kako zelo je pomembno, da ob tem, ko svetu grozi segrevanje ozračja, čim več energije pridobimo iz obnovljivih virov. Gre za konflikt interesov, je rekel, dveh varstvenih in zato dveh javnih interesov. Pri tem je dosedanja praksa pokazala, da nazadnje vedno prevlada interes varstva narave. Novinarka, ki je pripravila poseben prispevek o HE Mokrice, je prav nasprotno napovedala, da bo javni interes varstva narave pri odločanju v vladi povožen zaradi drugega javnega interesa energetske oskrbe. Ne prvič, je še dodala novinarka. Očitno ima drugačno izkušnjo kot Šolinc. Zato se bo Slamerškova »poslužila evropske komisije«.
Konflikti ob posegih v območja Nature 2000 razkrivajo vprašljiv sistem urejanja prostora v Sloveniji. Ta ni vprašljiv samo zaradi konfliktov z varstvom narave, temveč tudi zaradi konfliktov z varstvom kmetijskih zemljišč, varstvom voda, gozdov in, kar je ob vsem še najslabše, v zvezi s smotrnim urejanjem prostora. Urejanje prostora so si prisvojili »parcialni interesi«, kar pa v pretesni Sloveniji neogibno vodi v konflikte. Razumljivo je, da zdaj največ konfliktov sproža varstvena mreža Natura 2000. Zavod za varstvo narave je z uveljavljeno varstveno mrežo prostorskih rezervatov Natura 2000 postal »skrbnik in upravljalec – nosilec varstvene namembnosti prostora« in tisti, ki odloča o njegovi namembnosti, tudi o načinu rabe (v primeru varstva travnikov) že skoraj polovice Slovenije. Ob tem lahko svojo voljo uveljavi kljub drugačnim stališčem vlade Republike Slovenije, slovenskega parlamenta ali lokalnih skupnosti. Če ne gre drugače, se »posluži evropske komisije«.
Grožnje z evropsko komisijo, ki jo je izrekla Kinkova, nismo slišali prvič. Dr. Darij Krajčič, v javnosti bolj znan kot »sendvič poslanec«, je, ko je bil še na čelu Zavoda za varstvo narave, rad dvignil prst in zažugal tistim, ki so izrazili pomislek, da ni bilo prav razumno prenesti suverenosti nad tako obsežnimi deli Slovenije na evropsko komisijo. »Boste videli, kako bo evropska komisija kaznovala Slovenijo, če ne boste upoštevali območij Natura 2000!« Zdaj podobno grozi novi direktor Zavoda za varstvo narave, če smo poročanje v medijih prav razumeli, skupaj z Društvom za opazovanje ptic. Ali je to reakcija na negativne odzive v javnosti zaradi volčjih in medvedjih napadov na drobnice? Ali gre pri tem za strah, da varstvo narave ne bo več imelo tako široke javne podpore? Ali gre morda za strah, da bo nekdo vendar posegel v ta nemogoč sistem urejanja prostora in s tem Zavodu za varstvo narave ter nekaterim podjetniškim interesom, »oblečenim v obleko civilne družbe«, odvzel neomajno oblast nad odločanjem o slovenskem prostoru?
Slovenci in nekdanji evropski komisar za okolje iz Slovenije se očitno niso zavedali, kaj pomeni, če si ozka skupina državljanov, ki pravzaprav ni odgovorna nobenemu slovenskemu izvoljenemu organu, prigrabi tako velik odmerek oblast, ob tem da ima evropska komisija seveda povsem svoje interese, ki niso neogibno tudi interesi Slovenije. Tudi to smo že izkusili, mar ne?
Janez Marušič, Solkan
