Redki ne poznajo zgodbe izpred 50 let, ko je Charles Manson s svojo »družino« sejal smrt po mestu angelov in za vedno spremenil podobo zla. Avgusta 1969 je v bogato sosesko poslal peščico svojih najzvestejših privržencev, ki so ga v komuni častili kot boga: Charles Watson, Susan Atkins, Patricia Krenkwinkel in Linda Kasabian so v vili režiserja Romana Polanskega 8. avgusta 1969 zvečer brutalno ubili pet ljudi in nerojenega dojenčka. Na rotenje noseče igralke Sharon Tate, naj prizanesejo vsaj slednjemu, so samo še bolj hlastno zamahovali z nožem. Na žrtvah so našteli skupno 169 vbodnih ran. Dan pozneje so v bližini na podobno živalski način ubili še Lena LaBianco in njegovo ženo.
Skušal zavladati svetu
S krvjo žrtev so na stene pisali »svinje«, »helter skelter« in »smrt svinjam«, da bi tako za umore obtožili temnopolte. Na podlagi pesmi beatlesov Helter Skelter – ti naj bi Mansona nagovarjali prek glasbe – je skušal sprožiti apokaliptično rasno vojno, v kateri bi temnopolti povsem nadvladali belce (a ne Mansona). Ker ne bi znali voditi sveta, bi to prepustili peščici belcev, ki bi globalni spopad preživeli. Svetu bi tako zavladal Manson. Utopičen načrt se je izjalovil, saj so vpleteni v umore kmalu pristali za zapahi.
Tja jih je pomagal spraviti Stephen Kay, danes 76-letni upokojeni tožilec, 50 let in 60 zaslišanj za pogojni izpust pozneje pa se še vedno trudi, da tam ostanejo. »To sojenje je bilo zagotovo najbolj neobičajno v moji karieri. Kot bi bil v cirkusu,« pravi Kay, ki je kot okrožni tožilec v Los Angelesu delal kar 40 let, pri 27 letih pa na Mansona in njegove podložnike naletel bolj po naključju. »Take reči se ti vtisnejo v spomin,« se spominja skoraj vsake podrobnosti brutalnih umorov, izpostavi pa tudi kakšno nenavadnost iz sodne dvorane. Na čela so si – v znamenje prezira do družbe – vrezali črko X, Manson je sojenje večkrat zmotil z nenadzorovanim skakanjem in kričanjem po dvorani, med katerim je enkrat sodniku navrgel, da bi mu nekdo moral odrezati glavo. Nič kaj bolj mirno ni bilo niti pred sodiščem: podporniki kulta so prepevali, grozili s samovžigi, pa tudi Kayu, da mu bodo storili enako, kot so Sharon Tate. S smrtjo mu je iz zapora, kjer je bil zaprt do smrti, večkrat zagrozil tudi Manson. Sredi novembra 2017 je, na Kayevo srečo, umrl.
Seks, droge in kri
Težko je razumeti skorajda magnetno privlačnost Mansona, ki so jo mladi v 60. letih prejšnjega stoletja čutili do njega. Ker je bil pravo nasprotje njihovih »nazadnjaških« staršev, ki se jim niti sanjalo ni, v kakšnem svetu živi njihov podmladek, je postal idol mladih izgubljenih hipijevskih duš, ki so iskale nekaj več. Manson je to imel. »Ukradel nas je našim staršem in nas vrnil nam samim. Notranje smo postali močni. Morda smo res živeli v različnih telesih, a smo bili v umu in duhu eno,« je vero vanj opisala ena od njegovih privrženk. »Zanj sem opustil vse. Nisem več obstajal, postal sem Charlie. Tudi drugih ni bilo več. Vsi smo bili Charlie,« je povedal fant, ki mu je kult uspelo zapustiti še pravi čas. »Za vaše grehe sem molil 2000 let. Dal sem življenje in lahko ga vzamem. Umrl sem na križu,« je Manson razširjal svojo besedo, besedo odrešenika. V komuno je mlade vabil s seksom in drogami, ranč, na katerem so skupaj živeli, pa je bil pravi raj za najstnike – skupaj so peli, ljubili, živeli. In ubijali.
Podobno kot pozneje Ted Bundy ali kakšen drug (serijski) morilec je Manson že med sojenjem postal pravi »zvezdnik«. Pred sodiščem so prodajali majice in različne druge predmete z njegovo podobo na njih, mediji so o njem radi poročali, ljudje pa brali. V najdaljšem in najdražjem sojenju za umore dotlej so morilci zasenčili žrtve.
