Inteligenčni kvocient ni kazalnik, ki bi kakorkoli izražal tudi raven etične zavesti in moralne drže posameznika. Marsikomu se kljub temu zdi samoumevno, da visok IQ kaže tudi na prisotnost nadpovprečnih človeških vrlin.

Na podlagi podatkov o IQ lahko le sklepamo, kam se na lestvici normalne porazdelitve prebivalstva uvršča posameznik po sposobnostih inventivne obdelave informacij. Lestvica sega od vrednosti, nižjih od 20 IQ (hujša nizka inteligenca), do vrednosti, višjih od 140 IQ (genialna inteligenca). Največja pogostost je v območju od 90 do 110 IQ in predstavlja kar 50 odstotkov prebivalstva. Ekstremni vrednosti, genialna inteligenca in njeno nasprotje hujša nizka inteligenca, predstavljata vsaka le 0,2 odstotka prebivalstva.

Verjetno ste opazili, da so primeri prebivalcev z IQ pod 20 opisani kot invalidnost in (skoraj vsi) uradno registrirani. O prebivalcih, uvrščenih med genije, pa nimamo nobenih podatkov. Očitno pomena normalne porazdelitve ne razumemo povsem. Da družba prebivalcem z IQ, nižjim od 20, zagotavlja socialno pomoč, se zdi samoumevno. O tem, da bi morali zavzeto skrbeti tudi za genije (IQ nad 140), pa se nam niti ne sanja. Prebivalstvo Slovenije šteje kakih 4000 genijev. Ta potencial svojega prebivalstva država uporablja zgolj naključno.

Žal ne poznamo testa, podobnega testu IQ, s katerim bi lahko kar se da objektivno »izmerili« raven etičnosti in moralnosti ljudi. Lastnosti dobrega sodnika in tožilca, kot so dejansko razumevanje prava, kompetentnost, neodvisnost, etičnost, nepristranskost, poštenost, zadržanost in razumevanje človeške ter socialne realnosti, res niso odvisne od IQ.

Povsem nekaj drugega so pogoji za uspešno izvajanje funkcij v zakonodajni in izvršilni veji oblasti. Pri tem so IQ ter etičnost in moralnost enako pomembni. Visok IQ je pogoj za ustvarjalen pristop k reševanju družbenih problemov, etičnost in moralnost pa sta jamstvo, da bodo odločitve (vedno) pripomogle k izboljševanju materialne, družbene in okoljske blaginje prebivalstva.

Izpolnitev obeh pogojev je za funkcionarje na oblasti odločilna še iz enega razloga. Vplivata na to, ali se bomo otresli dogme o predstavniški demokraciji in začeli uporabljati orodja neposredne demokracije. Prav nekritična uporaba (preživele) predstavniške demokracije pri upravljanju sveta je človeštvo pripeljala tja, kjer smo danes. Pogrešamo legitimnost odločanja, ki je predstavniškemu sistemu tuja.

Komu naj pripišemo odgovornost za kopičenje bogastva sveta v rokah peščice ljudi (zgornji en odstotek) in za siromašenje večine (99 odstotkov) prebivalstva sveta? Kdo ima največ zaslug za degradacijo človekovega okolja, za revščino in trpljenje ljudi, za množice, ki zaradi življenjskih stisk zapuščajo domača ognjišča? Odgovornost za takšne spremembe nosijo politične in gospodarske elite razvitih držav, ki naj bi bile celo vzor razvitih demokracij. Svet, kakršnega imamo danes, je (žal) podoba omejenosti in preživelosti predstavniške demokracije.

Gotovo niste prezrli opozoril tradicionalnih evropskih političnih strank o krepitvi ekstremne desnice in nacionalističnih gibanj. Dogajanja so na las podobna tistim v tridesetih letih pred drugo svetovno vojno. Pri opisovanju podobnosti pa (hote) prezremo ključni člen. Ne gre le za podobnost z dogodki, temveč tudi za sistem predstavniške demokracije iz tistih časov, ki je še vedno v uporabi. V prvi polovici prejšnjega stoletja je prav ta politični sistem v več državah legaliziral nacizem in fašistično oblast.

Poglejte, kaj je v zadnjem desetletju na obeh straneh Atlantika predstavniški sistem »naplavil« na vrh oblasti mnogih razvitih držav. Na drugi strani Atlantika, v deželi zibelke demokracije, se je pojavil celo nekakšen klon osebnosti Adolfa Hitlerja. »Demokratična« izbira voditeljev je pač (visoka) cena uporabe predstavniškega sistema.

Izhod in rešitev je legitimnost odločanja, ki jo zagotavlja neposredna demokracija. Njeno nasprotje je oblastni monopol političnih strank, na katerem temelji predstavniški sistem. Volilnim obljubam političnih strank bi morali obvezno dodati opis etičnih in moralnih lastnosti kandidatov. Volilci bi tako lahko sklepali, kako daleč smo (še) od izhoda iz začaranega kroga preživele predstavniške demokracije!

JANEZ KRNC, Litija