Kaj imajo skupnega sojenje O. J. Simpsonu, umor Giannija Versaceja ter razmerje med nekdanjim ameriškim predsednikom Billom Clintonom in njegovo pripravnico Monico Lewinsky? Na prvi pogled nič, ob drugem pa to, da vsak primer obravnava posamezna sezona popularne in z več emmyji nagrajene miniserije Ameriška zločinska zgodba. Prvi dve si je bilo že mogoče ogledati, tretjo, o predsedniški aferi, pa bodo predvajali prihodnje leto, tik pred ameriškimi predsedniškimi volitvami.

Glede na to, da je bil O. J. Simpson kljub gori dokazov o krivdi oproščen dvojnega umora, smrt Giannija Versaceja pa je bila končna postaja serijskega morilca gejev, se to, da je del Ameriške zločinske zgodbe postalo 22-letno dekle, ki se je zapletlo v romanco s 27 let starejšim moškim, zdi skoraj smešno. Kje je tu zločin in kdo je tu zločinec? Na to vprašanje bo odgovoril producent serije Ryan Murphy, ki se je odločil obuditi spomin na ta škandal s konca 90. let prejšnjega stoletja in poskus postopka razrešitve ameriškega predsednika zaradi krive prisege, je pa pričakovati, da bo krivdo iskal povsod, samo ne na strani mlade pripravnice. Zgodba tretje sezone bo temeljila na knjigi Jeffreyja Toobina iz leta 2000 To Close to Call, Bill in Hillary Clinton, ki je možu ves čas stala ob strani, pa pri njej nista sodelovala. Njunega pogleda na afero tako ne bomo spoznali, bo pa dovolj o sebi prek igralke Beanie Feldstein lahko povedala Monica Lewinsky, ki je koproducentka serije in Clintonova dejanja danes opisuje kot »gnusno zlorabo moči«.

Predsednik, modra obleka in linč

»Mojo zgodbo ljudje pripovedujejo že desetletja, a šele zadnja leta mi je uspelo, da sem sama postala njena avtorica. Zelo sem hvaležna, da smo kot družba tako zrasli, da lahko tisti, ki smo bili zgodovinsko utišani, dodamo svoj glas k razpravi,« je novico o seriji za Vanity Fair komentirala protagonistka afere, ki se je sprva bala postati del televizijske produkcije, a jo je Ryan Murphy »na dolgi večerji« prepričal, da si je premislila.

S serijo bo spet oživila spomin na škandal, s tem pa skoraj zagotovo tudi spletni linč – to zahteva kar nekaj poguma, vendar je že zdavnaj dokazala, da ga ima dovolj. Afera, ki jo je zmagoslavno preživela, je bila do nje brutalna, sploh ko je leto pozneje prišla v javnost. Monica Lewinsky, ki je za Billa Clintona delala med letoma 1995 in 1997, nato pa so jo zaradi prevelike kemije med njo in predsednikom premestili v Pentagon, tega, da je oralno zadovoljevala predsednika in da se je ta pozabaval s cigaro in njenim mednožjem, na obleki pa pustil spominek v obliki sperme, ni želela spraviti v javnost. To je storila njena sodelavka v Pentagonu Linda Tripp, ki je snemala svoje zaupne telefonske pogovore z Monico, v roke pa dobila tudi slovito modro obleko, na kateri se je izpraznil Clinton.

Cena sramu

Monica Lewinsky in Bill Clinton sta na začetku o aferi lagala pod prisego, ko so bili dokazi preveč očitni, pa sta popustila. Clinton se je med poskusom postopka razrešitve zaradi laganja pod prisego izgovarjal, da oralni seks ni spolni akt, in se izvlekel tako rekoč brez posledic ter ostal predsednik, Monica Lewinsky pa je do končnega očiščenja morala prehoditi skoraj dve desetletji dolgo pot.

Po aferi je nekaj časa vztrajala v javnosti, oblikovala torbice, promovirala dieto, delala na televiziji in, kar jo je tudi najbolj zaznamovalo, postala ena od prvih žrtev sramotenja na internetu. Spletni linč jo je tudi pregnal iz javnega življenja, a je čas, v katerem se je sestavljala, dobro izkoristila. V Londonu je leta 2014 diplomirala iz psihologije, leto kasneje pa se vrnila skozi velika vrata. Na vrh jo je postavil govor na konferenci TED z naslovom Cena sramu (The Price of Shame), za katerega je požela stoječe ovacije in ki s skoraj desetimi milijoni ogledov na youtubu še danes velja za enega od desetih najpopularnejših govorov na tej konferenci.

Takrat je Monica Lewinsky, ki je danes, pri 46 letih, skoraj toliko kot po modri obleki znana po boju proti spletnemu sramotenju in javnemu poniževanju, povedala: »Iz zavetja zasebnosti sem prišla do tega, da so me mnogi javno poniževali, ne da bi poznali resnico in dejansko dogajanje. Ožigosana sem bila za cipo, vlačugo, trapo, izgubila sem ugled in dostojanstvo, skorajda pa tudi svoje življenje.« Nazadnje pa je poudarila in tudi dokazala z lastno izkušnjo: »Vsak, ki trpi zaradi sramotenja in javnega poniževanja, mora vedeti eno stvar: da se preživeti.«