»Kadar ljubim, sem zares svoboden,« zapiše v enem od verzov Milan Šelj (1960), ki je svojo prvo pesniško zbirko Darilo (2006) izdal razmeroma pozno. Po študiju primerjalne književnosti in sociologije ga je pot zanesla v turizem in leta 1992 službeno vse do Londona, ki je šest mesecev na leto njegov dom. Toplejšo polovico leta preživi v Sloveniji na Krasu. Pisal je sicer ves ta čas, pojasnjuje, a najprej pretežno prozo. V soavtorstvu je izdal roman v pismih Spolitika, v katerem je prvič odkrito pisal o gejevski izkušnji. »V poeziji sem se sprva poskušal bolj skrivati kot pisati o sebi,« se spominja. Danes želi pisati literaturo, kakršno je želel sam brati v mladosti, a je ni našel.
Večkratno tujstvo
Prelomen je bil zanj trenutek, ko sta šla s partnerjem na obisk k partnerjevim sorodnikom v Veliki Britaniji. Izkazalo se je, da partnerja nečakinja sploh ne pozna, saj zaradi homoseksualnosti družina več let ni govorila o njem. »Spoznal sem, da se stvari ne prikrivajo samo v moji družini v Sloveniji, kjer smo potrebovali leta, da smo se po izdaji mojega prvenca spet povezali. Dogodek je sovpadel z razcvetom slovenske LGBT-poezije, bolje sem spoznal pesnika Braneta Mozetiča, Cirila Bergleza in druge. To mi je dalo svobodo, da sem začel pisati o stvareh, ki so se mi res zdele pomembne.«
Če živiš zunaj, vidiš domačo situacijo z distance, kar je svojevrstna prednost, resnobno dodaja pesnik, ki nosi breme večkratnega tujstva – od svojega jezika je oddaljen geografsko, od osrednjega domačega literarnega dogajanja kot gejevski pesnik, ki mu pripadajo robni prostori, simbolno. Njegova angažirana drža, iz katere vstaja eksplicitna homoerotična pisava, je radikalno politična. Tudi v zbirkah Kristali soli (2010), Gradim gradove (2015) in zadnji Slediti neizgovorjenemu izstopajo avtobiografske, dokumentarno-umetniške slike vsakdana, polne ljubezni in telesnosti, a tudi eksistencialne stiske, povezane z minljivostjo, medčloveško odtujenostjo, homofobijo, nasiljem… »V zadnjih desetletjih se je družbena situacija tudi v Britaniji zelo spremenila, razkriti geji in lezbijke so vidni v vseh stratosferah družbe, skoraj deset odstotkov poslancev je vidnih LGBT-oseb. Če bomo tiho, se stvari v družbi nikoli ne bodo spremenile na bolje.«
Poezija mu je dala disciplino
Njegove pesniške mikrozgodbe so pretežno narativne, a jih pogosto preseka presunljiva lirična prostodušnost. »Z besedami hočem biti ekonomičen, a se – tudi zaradi izkušnje bivanja v tujini – trudim ostajati igriv, enostaven. Dostopnost se mi zdi pomembna, želim si ustvariti tudi most do bralcev, ki niso nujno geji in lezbijke. Navsezadnje je vsak od nas na neki način nekje tujec.«
Jeseni bo Slediti neizgovorjenemu izšla tudi v angleščini pri newyorški založbi A Midsummer Night's Press. Angleško govoreči trg prevodni literaturi ni naklonjen, v primeru LGBT-literature je še težje prodreti, ugotavlja Šelj. »Sam sem dobil pri specializirani gejevski zbirki Lambda pri domačem Škucu priložnost, da sem se kot avtor razvil. V tujini je tovrstnih založb malo, v Londonu že več kot deset let ni več Gay Man Pressa, lezbičnih založb ni, nekaj je feminističnih. Tudi moja knjiga bo najbrž lažje spregovorila ameriškemu kot britanskemu bralstvu, ki je, kar zadeva erotiko, zelo zadržano.«
